Z Jernejem Županičem (1982) se pozorni bralci že dolgo srečujejo kot z lektorjem, v zadnjih letih pa tudi kot s prevajalcem iz angleščine. Leta 2017 je prejel nagrado Radojke Vrančič za prevode izbranih pesmi C. D. Wright Skritost, kratke proze Lydie Davis Samuel Johnson je ogorčen in romana Srce parajoče delo neizmerne globine Dava Eggersa. »Lektorsko in prevajalsko delo mi je pri mojem ustvarjanju zagotovo koristilo, ker sem dobil dober pregled možnih načinov pisanja,« ob tem pravi avtor.
Domačna drugačnost
Z domačno drugačnostjo pesniške zbirke Tatar (2016), polno anahronističnega podobja, katerega nosilci so grofi, poglavarji in sloni, je presenetil, a kot pravi, o res sodobni motiviki nikoli ni znal pisati. Po drugi strani je zavest v tej poeziji reflektirana izrazito modernistično. »Pozivi nazaj k naravi me ne dosežejo, pišem prej v nasprotovanju naivnemu poveličevanju preteklosti. Nekateri filozofi radi opozarjajo, da so bili predsokratiki zadnji, ki so razumeli bit, nakar je sledil propad tega razumevanja. Meni pa se ne zdi, da je današnji človek kaj bolj izgubljen, kot je bil pred tisoč leti.«
Na formalni ravni zaznamuje njegove pesmi razumljiva skladnja, ki bi ji le težko pripisali eksperiment, a enigmatičnost prinaša pesniška igra s pomeni, ki se zgolj na videz nanašajo na zunajliterarno resničnost, v resnici pa so pretežno samonanašalni. Ves čas si nasprotujejo, se brišejo, kot v verzih iz pesmi Fronta: Ker nimam lastnosti poezije, / je ne pišem in ne berem. / Kdor vsebuje to, vsebuje / tudi nastavke za kaj lepšega, / za toliko kot nič.
»V pisanje se ne morem prisiliti, a sem s postopki avtomatičnega pisanja vseeno previden. Navadno začnem iz fragmenta, ki ga nekje preberem, morda ga niti ne omenim, potem pa v desetih minutah napišem pesem. Precej hitro zmorem nato oceniti kakovost napisanega, kar najbrž temelji na precej obširni zalogi prej prebranega čtiva.« Na vprašanje o vzporednicah s Šalamunom se odzove s trditvijo, da noče biti njegov epigon: »Sicer pa je Šalamun vedno pravil, da ne ve, od kod jemlje vse, o čemer piše, s čimer se lahko poistovetim. V pisanju me prav tako ne zanima izpovedovanje čustev ali narativni razmisleki o nekem problemu. Morda čutim več povezav z modernizmom Francija Zagoričnika in zgodnjega Matjaža Kocbeka.«
Kar ne gre v račun
Pred kratkim je bralcem predstavil še svoj romaneskni prvenec Mamuti. Ta bitja – »me pač fascinirajo sloni in njim podobne živali« – romaneskni svet nekoliko alegorično in obenem fantastično naseljujejo skupaj z ljudmi, a pogosteje opravljajo težaška dela, pritožujejo se nad pomanjkanjem dovolj velikih stranišč in letalskih sedežev… »Njihovo sobivanje ustvarja tak konflikt kot vsako sobivanje različnih kultur. Dokaj nenačrtno in hkrati logično je to pripeljalo do tematiziranja družbenih neenakosti, predsodkov, odnosa do Drugega.«
Smiselno je dodati še vsaj problematizacijo medvrstne diskriminacije, delavskega vprašanja, pa ekološke krize. »Prek včasih povsem nepojasnjenih anomalij sem želel upodobiti svet, ki propada, nihče pa ni čisto prepričan, kaj narediti,« pravi Županič, ki mu je bila vedno všeč znanstvena fantastika, ne pa tudi eskapistično fantaziranje ali slepo navdušenje nad napredkom.
Občutek fragmentarnosti je ustvaril tudi s časovno dimenzijo pretekle prihodnosti oziroma prihodnje preteklosti z mnoštvom raznolikih pripovednih glasov in humornim prepletom različnih jezikovnih ravni. Poleg tega utegne bralca ob koncu vznemiriti občutek negotovosti in nesklenjenosti. »Ne zgolj odprti konec, nedorečenost je ena bolj realističnih prvin te pripovedi, v kateri nisi nikoli prepričan, kaj se je res zgodilo. Navsezadnje tako deluje tudi življenje. Po mojih bralskih izkušnjah ti knjige, v katerih ti stvari ne grejo v račun in se k njim nepotešen vračaš, največ dajo.«
