V najnovejšem romanu Križci, krožci (Založba Goga) pisateljice in prevajalke Jedrt Maležič sledimo zgodbi protagonistke, ki je v slovenskem leposlovju še vedno neobičajna. Lezbijki, ločenki in nebiološki mami. Istospolne družine so v družbi še danes dojete kot »nov in urban fenomen«, kot v spremni besedi zapiše sociologinja Darja Zaviršek. V šolskih učbenikih ne moremo ničesar izvedeti o njih, čeprav se otroci v istospolne družine pri nas rojevajo od leta 2000. Bralcu se že po nekaj straneh Križcev, krožcev utrne vsaj blag nasmešek, če že ne odloži knjige, da bi se v miru nasmejal. Jedrt Maležič s svojim sproščenim jezikovnim slogom, ki je mešanica knjižnega in pogovornega, ne skopari z izrazitim, lahko bi rekli obešenjaškim humorjem, ki ga premorejo le tisti junaki, ki so pristali na dnu in je humor bilka preživetja. Tudi avtorica je ločena lezbijka in nebiološka mati, a ne tako kot njen glavni lik Giga. V romanu smo že takoj na začetku soočeni s kaotičnimi razsežnostmi Giginega življenja, saj se počasi spet postavlja na noge, potem, ko jo je velika ljubezen in mama njenega otroka zapustila, in to izmed vseh ljudi ravno z naključnim brezveznim moškim, nato pa po Giginih ekscesih zahtevala še prepoved približevanja njuni hčerki. Jedrt Maležič v romanu mojstrsko in v obrnjenem kronološkem zaporedju odstira razpad ljubezni in identitete.
Zakaj ste se odločili, da boste napisali roman o ločitvi dveh lezbijk, ki sta tudi mami majhnemu otroku?
Razmišljala sem predvsem, da ni izvornega romana v slovenščini, ki bi obravnaval to temo. Ljudje pravzaprav ne vedo, kako se lotiti nas, lezbičnih mam, ker smo v nekem smislu hibridni žanr; podobne smo heteroseksualnim ljudem z družinami, istočasno pa močno »štrlimo« ven iz te podobe. Sicer je zelo veliko lezbičnega oziroma LGBTIQ+ čtiva, o transspolnosti ga resda primanjkuje, vendar sem si želela, da bi kdo o istospolnem starševstvu, poleg strokovnejših ali pa bolj humanističnih besedil razpredal še v leposlovju. Lezbične mame, ki jih poznam, nimajo želje pisati romanov o svojih izkušnjah, in če se oziraš naokoli, pa ni nikogar, ki bi to delal, potem to pač narediš ti. Moja izmišljena, četudi realistična zgodba, govori o ravnanju, kakršnega naj bi se v razmerju izogibali. Zanimivo je bilo pisati ta roman, ker nisem točno vedela, v kaj bom zabredla.
Ko se ljubezen zaneti, misliš, da bo večna. Zgodba romana pa se že takoj začne z razpadom sistema. Na kronološkem koncu, torej na začetku, je Giga tik pred soočenjem. Zdelo se mi je, da bi to dobro funkcioniralo, ker sem želela, da je bralčevo prvo vprašanje, kako zaboga je do razpada sploh lahko prišlo. Tudi ironija mi je zelo blizu, ne zgolj kot humorni vložek, ampak kot način preživetja.
Preden sem začela sestavljati zgodbo, sem imela dilemo, ali naj se lotim pisanja angažirane ali intimistične proze. Potem sem ubrala pot nekje vmes, nekaj hibridnega, ker dejansko tako je v resničnem življenju. Preden sva se v mojem osebnem življenju z bivšo partnerko odločili imeti otroka, mi je prijateljica rekla, 'samo toliko, da veš, to pomeni, da se razkriješ pred celim svetom'. Ne moreš se več nekaterim razkriti, drugim ne. To je že samo po sebi angažirano dejanje, zato sem se odločila, da se lotim pisanja čisto po svoje, ker je nenazadnje tudi osebno vedno politično.
Vprašanje ljudi, ki se prvič srečajo z lezbično družino, je večkrat: “Katera je sedaj mama?”
Mene so to dostikrat spraševali. Je pa presenetljivo, da so me prijatelji, ki so vedeli, da sem posvojila svojega otroka – mimogrede, formulacija, ki me strašno zabava – vprašali, kdo je zdaj tukaj oče. Vprašanje, ki izraža vse mogoče predsodke, ni redko.
Kako pa jim odgovarjate?
Kateremu taboru? Kdo je mama ali kdo je oče? (se nasmeje)
Huh.
Običajno rečem, da sem jaz oče in se sploh ne spuščam v to debato. Skušam jim odgovarjati tako, da jim pokažem, kakšnega kozla so ustrelili, ko so me to vprašali. Dobila sem celo vprašanje, ali sva najeli nadomestno mater.
Tudi Giga večkrat poudari, da ni priročnika za nebiološke mame.
Jaz ga nisem zasledila, če pa je, je pa dobrodošel, še vedno bo prav prišel. Ko sem se pogovarjala s kolegico na založbi, mi je rekla, 'no, zdaj si ga pa ti napisala', a moj roman je v resnici antipriročnik o tem, česar se je bolje čuvati, česa ne početi. Ko sem knjigo že pilila in urejala, sem si rekla, o mater, tukaj sem pa res napisala vse tisto, česar nisem nikoli izvedela, me je pa vedno zanimalo, kaj bi bilo, če bi bilo. Od moje ločitve z bivšo partnerko je minilo že nekaj let in z romanom nisem hotela izvajati nikakršne terapije, sem pa občutila, da mi je na nek način še bolj odleglo. Vsaka takšna zgodba je meni osebno dragocena.
Koliko ste črpali iz svojega življenja?
V resnici bolj malo. Prvi vzgib, zakaj sem začela o tem pisati, je zagotovo, da imam sama to izkušnjo in približno poznam vzdušja, čustva, občutke. Ko sem začela v glavi sestavljati podobo junakinje, sem bila na začetku nesigurna, prve bralce sem spraševala, če imajo v mislih mene, ko berejo tekst, pa so večinoma rekli, da ne. Nekaj mojega se sicer zagotovo pokaže, saj sem imela podobne občutke kot Giga, recimo negotovost v zvezi z materinstvom. Od samega štarta sem se počutila kot strašno negotov starševski lik. Hecno se mi je zdelo, ko sem to povedala prijateljicam, ki so čisto »strejt« in so mi vse rekle, da se počutijo enako. Starševska negotovost je dejstvo. Čim imaš občutek, da točno veš, kaj otrok rabi, potem si že v zablodi, v kiksu za 180 stopinj.
Kako se lezbična ločitev po vaših doživljanjih razlikuje od ločitve heteronormativnih parov v današnji družbi?
Za lezbične ločenke je pomembno vedeti, da niso same. Najpogostejši občutek večine najstnikov v mojih časih, pred skoraj 30 leti, ki so dojeli, da so istospolno usmerjeni, je namreč bila: 'O f**, edini na svetu sem'. Da sem lezbijka, sem sama dojela dokaj pozno, ampak še vedno sem imela strašen občutek samote. Danes verjetno ni več tako, ker je vseeno na voljo več informacij, skupin in gibanj. Se mi zdi pa tukaj predvsem pomembno, da ko se ločiš, imaš spet občutek:»Aha, saj lezbijk je ogromno, samo jaz sem pa sama.«
V romanu prav tako ne idealizirate lezbične skupnosti.
Tukaj je odveč tako idealizirati kot šimfati, ker je to spet nek hibrid. V resnici sem v zvezi s to sceno nameravala bolj jasno izpostaviti, da je pripovedovalka včasih nezanesljiva in da je to samo njeno videnje. Če ji verjamemo, je lezbična scena grozljiva, če pa ji ne, je lahko resnica nekje vmes. Osebno mislim, da je lezbična scena nujna za marsikoga, jaz je sicer nisem toliko obiskovala, je pa zelo pomembno, da je nekje in da obstaja, čeprav je za moj okus preveč prepletena in vse preveč zatohla. Se mi pa zdi, da ni izkušnja večine ljudi, da bi bili na sceni stalno navzoči. Večina jih pride, ko jo rabijo, in gredo, ko se tako odločijo, kar je po mojem edino čisto lepo in prav.
Kaj upate, da bodo Križci, krožci doprinesli ljudem?
Upam, da bodo nehali toliko spraševati (se nasmeje). To se sliši grozljivo, ampak zase upam, da bo res tako. Vedno sem imela občutek, da jih blazno, grozovito zanima, kaj počnemo geji in lezbijke za štirimi zidovi. Kaj neki? Nič posebnega. S to knjigo nisem imela daljnosežnih družbenih namenov, prej sem imela občutek, da želim komu povedati, da smo kot starši vsi negotovi. Pripadniki LGBTIQ+ skupnosti smo še toliko bolj na robu, ker na nas dejansko vplivajo vsi predsodki, ki jih ljudje vehementno mečejo v našo smer. Idealno bi bilo, če bi si kdo o svojih predsodkih premislil, a glede tega nimam visokih pričakovanj. Agende v romanu večino časa dejansko ni. Poskušamo preživeti, to je naša agenda.
