Julietova poezija vznika iz teme, noči, tišine, razpada, usahlosti, umaknjenosti, iz občutij pomanjkanja, nelagodja, ki jih raje povezujemo s koncem kot začetkom, čeprav vemo, da je prvo neločljivo od drugega. Ne glede na protislovje bivanja se je pri recepciji te sežete, do gole misli, gnome okleščene poezije dobro umeriti s tišino dolgih, samotnih noči.
A brez strahu, zbirka upraviči svoj naslov, pesmi, ki sicer intenzivno tematizirajo izgubljenost, notranjo razklanost, tavanje v temi, težo življenja, razsrediščenost in temeljno rano, teh občutij ne pogrevajo, ampak razgaljajo človekova prizadevanja in napore, kako se odložiti, zaceliti, preiti v svetlobo, odkriti središče, enost: »stopiti z / vodami reke / ki vedno / strujijo / proti svetlobi.« To ni svetel, deklariran vitalizem, kot ga denimo pozna nedavno prevedena Mary Oliver, niti se ne potapljamo v eksistencialno temino na način Daneta Zajca, ki ga prevajalka Živa Čebulj tudi omenja v pregledni spremni besedi, čeprav oba pesnika druži travmatična izkušnja iz otroštva. Charles Juliete se je vse svoje življenje in pisanje izkopaval iz občutkov krivde, da je s svojim rojstvom povzročil smrt matere, od katere je bil zaradi njene depresije ločen že pri dveh mesecih, pri sedmih letih pa je zaradi nacističnega terorja v psihiatrični bolnišnici tudi umrla. Teh površinskih biografskih podrobnosti v razmeroma abstraktni poeziji sicer ni najti, zelo dobro pa zaslutimo stisko izgubljenosti v svetu, predvsem notranjem, kjer vselej nekaj ali nekdo manjka. Po načinu približevanja skrivnosti življenja, ki stoji v središču raziskovanj, skozi pogovor s smrtjo in mrtvimi, po melanholičnem vzdušju in rezonerski podstati je kljub drugačni izraznosti pričujoča poezija zelo blizu literaturi Dušana Šarotarja. Tišina, svetloba, sence, zemlja, temina, noč, drevo, meglice, neskončne vode in notranje pokrajine so njuni najočitnejši skupni motivni gradniki.
Zbirka, v katero je avtor ob treh pesniških knjigah vključil še Zapis iz dnevnika Hvaležnost in predgovor, ima viden dramski lok, ki iz tesnega primeža sveta, v katerem sem zaprt, skozi žejo in lakoto po bližini, spoznanju, telesni, čustveni potešitvi, skladnosti, pomiritvi, prek bojev z glušečim truščem besed in njihovo praznino, prek razpuščanja vsega osebnega v (mističnem) dihu, pripelje do nekakšne pomiritve z življenjem, sprijaznjenostjo s samim seboj: »prepuščen brez nadzora / temu življenju ki gre skozme / jasno ali motno / mirno ali besno / končno privolim / v to da je / kakršno mora biti / da me odnaša / kamor ne vem.« Ob modrih izrekih, ki stojijo v sklepnem delu knjige in v nekoliko nazornejši obliki povzemajo avtorjeva ustvarjalna in življenjska prizadevanja, velja izpostaviti predvsem pesmi z erotičnim nabojem. Naj gre za tiste, kjer je tematiziran dejanski odnos z žensko, ali pa tiste, kjer je ljubimka lahko tudi smrt ali skrivnost, približanje enosti, nedeljivosti je tu popolno in pravcato mistično razodetje: »ko tvoje roke / same / pretrgajo vse priveze / mi vzamejo / ime in obraz / me prestavijo / tiso milj stran / od tega časa.«
Minuciozni prevod v sicer asketskem jeziku poišče priložnosti tudi za zvočno ubranost in drobne stilizacije, ki ustvarijo vselej prepričljivo arhetipsko krajino: »zato je postal tisti potepuh / ki poskusi vse poti / prečka gozdove puščave / in močvirja / vročično išče / kraj kamor bi zasadil / svoje korenine // tisti izgnanec, ki se prepotuje in se sooči s sabo / brska po sebi in se ostri / si izposodi pri ženski / malo njene zemlje in njene svetlobe.« Poezija, ki prihaja iz molka in se vanj vrača z nenadejano svetlobo.