Mlada punk pevka, vojakinja v domovinski vojni, nato pa prevajalka, pisateljica, pesnica, novinarka … Ivana Šojat, Hrvatica, Osiječanka, združuje mnoge dejavnosti, a njen roman Unterstadt iz leta 2009 je na Hrvaškem požel vse nacionalne nagrade, uprizorjen je bil tudi v istoimenski najuspešnejši hrvaški gledališki predstavi prvega desetletja 21. stoletja. V slovenskem prevodu smo jo najprej brali v slovenščini lani, ko je izšel njen zadnji roman Ezan, prevod Unterstadta pa je izšel nedavno, v okviru letošnje Fabule, katere gostja je bila.
Unterstadt je mestni predel
Osijeka, v katerega ste postavili zgodbo žensk štirih generacij, ki so bile priče trem vojnam na tem območju. Gre za folksdojčersko družino, za Nemce, ki so živeli zunaj meja germanskega prostora in ki so se v dveh velikih vojnah večinoma identificirali z matično državo.
Osijek je bil pred prvo svetovno vojno zelo multikulturno mesto, ki je živelo v nekem razmeroma nebolečem ravnotežju, težave pa so povzročali predvsem madžaroni, skrajneži, ki so hoteli madžarizirati Hrvaško, zaradi česar je prihajalo celo do oboroženih spopadov. Leta 1906 je zato nastala slavna hrvaško-srbska koalicija, ki se je borila za svojo identiteto. V izgradnji, industrializaciji mesta pa so v enaki meri sodelovali Judi in Nemci, v dokumentih je celo težko ločiti med njimi, ker so imeli tudi Judi nemško zveneča imena; razlika je bila le v zapisu. Vse te entitete so prišle na to nekdaj skupno območje večinoma v času Marije Terezije in so bogatile ta prostor, na primer s suhim mesom, klobasami (smeh). So pa ostajale v precej zaprtem krogu, tako da v času ilirskega gibanja mnogi med njimi sploh niso razumeli hrvaško. Osiješka družbena elita je govorila nemško, jidiš, madžarsko, seveda pa je nanje vplivala tudi hrvaščina.
Ženske imajo v dogajalnem času romana svoje mesto, in to je dom.
Da, to je tradicionalno patriarhalen čas in okolje, ženske skrbijo za dom in otroke, o »moških« zadevah, kot je politika, ne vedo nič.
Molčijo pa tudi o zlu,
ki se dogaja okoli njih.
Res je, zamolčati skušajo predvsem družinske travme, pa naj bodo povzročene z vojnimi izkušnjami moških, družinskim nasiljem ali smrtjo otrok, ker preprosto verjamejo, da bodo tako sebi in otrokom prihranile bolečine. A te travme so globoko vtkane v tkivo vsake družine, vsi jih imamo, skorajda v genih, četudi nam jih prikrivajo; znano dejstvo iz psihologije je, da jih podzavestno vseeno čutimo, le da jim ne vemo imena. Včasih te travme izbruhnejo nasilno, ali pa na nenavaden način, človek ob kapi naekrat govori nemško, četudi nihče ni vedel, da to sploh zna. Tako je moja prijateljica šele tik pred smrtjo svoje mame izvedela, da je bila vsa družina v partizanskem taborišču; to zgodbo sem uporabila tudi v romanu. Podrejenost žensk, ki ji na žalost tudi danes ni konca, vzorec ženske, ki se mora poročiti, imeti otroke in delati moškega zadovoljnega, je bila seveda tudi ekonomska, četudi so bile iz bogatih družin; od tod to njihovo trpno obnašanje.
Da bi torej stopila iz zasebnega
v politično, se mora ženska odreči materinstvu, družina pa jo izloči.
Kot se je to zgodilo mnogim resničnim ženskam, se to v romanu
zgodi tudi Greti.
Več likom v romanu sem tako ali drugače položila v usta sporočilo, da se v trenutku, ko dobiš otroka, ne moreš več iti revolucije, ker postanejo otroci tvoja šibka točka, preko njih se ti lahko vsakdo maščuje. Če hočeš spremeniti svet, ga moraš prikrajšati za svoje otroke, drugače te drži v pesti. Tiste, ki imajo otroke, jih zato tradicionalno branijo pred vsem zunanjim.
A če pogledava širše: tudi dandanes, v času vsesplošne informatizacije, imamo ljudi, ki ne vedo nič o tem, kar se dogaja okoli nas. Če jih vprašate o Ukrajini, rečejo, da ne vedo nič, v predvolilnih anketah odgovarjajo, ne vem, politika me ne zanima ... To so ljudje, ki se enostavno izključijo, ki vidijo le svojo eksistenco, in dokler je ta zagotovljena, so mirni. Tako sta v romanu Greta, ki, četudi je Nemka, odide v partizane – njen brat pa v nemško vojsko –, in Katarina tisti, ki skušata zaustaviti zlo.
Lik Katarine je nekoliko avtobigrafski, mar ne? Tudi vi ste 1991 postali vojakinja. Dvajsetletnica,
ki je odšla na fronto?
Sem, in ko gledam ukrajinske dogodke, pomislim, da je minilo le trideset let od naše, zadnje vojne v Evropi. Morali bi biti pametnejši, pa nismo. Takrat sem bila mlada, Osijek je ob srbski meji, mi vojne nismo gledali po televiziji, mesto so bombardirali, mojega prijatelja so mučili in zmasakrirali v Dalju, in morala sem reagirati. Opravila sem usposabljanje za protitankovsko obrambo, v rovih sem bila osem mesecev; potem sem postala prevajalka za OZN.
In ko je bilo konec te obrambne vojne, je spet sledilo maščevanje, vedno isti krog žrtve, ki se spremeni v rablja, kot ga opisujete v romanu; pregoni, razlastitve, v Sloveniji
izbris skoraj 26.000 ljudi
neslovenskega porekla ...
Maščevalni bes sledi, kadar namesto racionalnega zmaga afektivno, kar je razumljivo, četudi nedopustno; kot Rusi, ki so po Stalingradu vse do Berlina iskali krvavo zadoščenje. Jaz sem, priznam, po vojni v afektu na nastopu v Novem Sadu rekla, da mrzim Srbe. Tega ne bi nikoli več rekla, to ni bilo prav in tudi ne drži, a to je bila posledica mojih travm; zelo težko je ostati po vseh grozotah miren in razumen. Po vojni nismo prostovoljci dobili nobene psihološke podpore, upokojevanje mladih bivših vojakov pa je iz njih naredilo še večje ruine; brezdelje uničuje. Ukrajina zato danes v meni vzbuja tiste grozne občutke, kot v psihozi se mi tu in tam zazdi, da se to dogaja pod mojim oknom. Nedopustno pa je, kadar maščevanje izvajajo ali ga tolerirajo politiki, ki so bili med vojno daleč od bojišč, na varnem, v bunkerjih.
Kakšno vlogo ima pri vsem
tem za vas religija? V Unterstadtu
je navzoč katolicizem, v romanu
Jom Kipur judovska tematika,
vaš zadnji roman Ezam pa govori
o srednjeveškem islamu.
Pri svojem prevajalskem delu se srečujem predvsem z zgodovinskimi, filozofskimi in religioznimi temami in pri tem vedno znova naletim na isto kontradiktornost: vse tri religije knjige so nastale kot nauki miru, a vse tri so, ko so se institucionalizirale, postale svoje nasprotje. V krščanskih družbah satanizirajo muslimane s tem, da jih enačijo z islamisti, Cerkev pa molči. V času, ko je Evropa v srednjem veku civilizacijsko potonila, ko je zažigala knjige in ženske, pozabila dosežke antike, je islam doživljal razcvet medicine, filozofije, poezije. In zato sem v Ezamu preko dečka, ki ga Turki ugrabijo, želela pokazati, da so civilizacije nenehno v vzponih in padcih. Kar pa zadeva Jom Kipur, navdihnilo me je, da se mora Jud za novo leto opravičiti ljudem, ki jim prizadel bolečino, jih užalil. Njim osebno, ne tako kot v krščanstvu, kjer nekaj zašepečeš župniku in adijo, ampak tistemu, ki si ga prizadel. x
