Že poldrugo desetletje je Mengšan med tremi najbolj branimi avtorji knjig pri nas. Lani so si bralci v slovenskih knjižnicah po podatkih Cobissa izposodili kar 34.302 njegovih del, v letošnjih prvih štirih mesecih že 12.540. Zdi se, kot da slovenistu in magistru etnoloških znanosti, nekoč tudi radijskemu uredniku in novinarju, nikoli ne zmanjka idej za pisanje in je kot neusahljivi vrelec. Prizna nam, da je to zelo blizu resnici. »Dokler ne vem natanko, kaj in o čem bom pisal, se pisanja sploh ne lotim. Priprave so torej precej dolge. Hkrati razmišljam o več idejah, ki jih hranim in zbiram v posebni mapi. Potem naredim za neko knjigo podroben načrt, obiskujem ljudi, ki o določeni zadevi veliko vedo, ob tem pa se odpirajo tudi vedno nova vrata in okna. Na tak način si zgodbo v celoti sestavim vnaprej v glavi, potem pa šele začnem pisati. Vmes se seveda porajajo tudi nove zamisli,« pravi pisatelj, ki je hvaležen za računalnik, saj se lahko med pisanjem vrne med že napisane vrstice in jih dopolni ali spremeni.

»Včasih se mi med pisanjem pač porodi kaj novega, kar je odvisno tudi od razpoloženja, in računalnik to seveda omogoča,« pravi naš sogovornik, ki vsak dan vstaja ob peti uri zjutraj.

»Do šeste že pozajtrkujem, preberem časopise, nato pa se umaknem v svoj kabinet in pišem. Na to se pripravim že prejšnji dan popoldne, medtem ko okoli pol enajste zvečer že zaspim, saj nisem nočna ptica. Rad imam tudi red, pravzaprav sem tako zelo redoljuben, da sem mnogim zaradi svoje točnosti zoprn. A tako pač je,« je samokritičen pisatelj, ki se je lani soočil z zahrbtno boleznijo.

Hvaležen našim ljudem v belem

Zaradi tumorja so mu v ljubljanskem kliničnem centru odstranili levo ledvico, v času okrevanja, ko je bil njegov imunski sistem oslabljen, pa se je moral, da bi se izognil morebitnim okužbam, za nekaj časa umakniti od ljudi, med katerimi, zlasti med svojimi planinskimi tovariši, s soprogo Sonjo preživita veliko časa. A bolezni Ivan ni jemal kot tragedijo, pač pa kot dogodek, ki se mu pač ni bilo mogoče izogniti.

»Po naključju sem šel lani, po štirih letih, spet na ultrazvok, in to na prigovarjanje moje žene Sonje. Že 15 let sem imel namreč cisto, ki so jo zdravniki spremljali, a se ni večala ali kako drugače spreminjala. Lani pa je ultrazvok pokazal, da je nekaj na ledvici. Bila je rakasta tvorba, ki so mi jo izrezali, s tem pa vzeli še eno ledvico. A je druga prevzela tudi njeno funkcijo in zdaj ne čutim nobenih težav. Počutim se zdravega in znova polnega energije,« razkriva Sivec, ki zato vsem polaga na srce, naj hodijo na preventivne preglede.

»Žal začne boleti šele, ko je že prepozno, zato zaupajte zdravnikom, ki vam lahko edini pomagajo,« pravi Sivec, ki je hvaležen dr. Antonu Vrhovcu in dr. Juretu Bizjaku, slednji ga je tudi operiral, da sta pravočasno ukrepala. »Poleg tega sem sam pri sebi razmišljal, da nisem nikomur v življenju naredil večjih krivic, z mnogimi sem v zelo dobrih odnosih, sploh pa neskončno zaupam zdravnikom. Zdelo se mi je, da bi to moralo pomagati, in tudi je,« pravi človek, ki se zaveda ranljivosti in minljivosti vsakogar izmed nas in tudi s smrtjo nima težav.

»A nekdo tam zgoraj me ima očitno rad,« pravi mož, ki si bo čez nekaj dni na hrbet naložil sedmi križ. To bo praznoval, kot se spodobi, ker je obletnice, kot pravi, treba spoštovati.

Njegov raj je Sveti Primož nad Kamnikom

Da je znova v polni kondiciji, dokazuje tudi z rednimi obiski Svetega Primoža nad Kamnikom, njemu priljubljenega planinskega raja, kot ga imenuje. Letos se je tja gor povzpel že več kot 220-krat.

»To mi vzame dve uri in pol, a dostikrat se mi ravno med potjo porajajo v glavi tudi nove ideje. Najbolj mi godi mir, nekakšno očiščenje v naravi,« pravi pisatelj, ki je napisal že 155 del in prehitel Franceta Bevka, ki je spisal 124 knjig, pri čemer se loteva najrazličnejših žanrov. Poleg številnih romanov, potopisov, povesti in proz je Sivec ustvaril tudi 3000 besedil za glasbo in 25 knjig o naših glasbenih velikanih, med katerimi naj omenimo le največja, to sta Avsenik in Slak, ter dve obsežni monografiji o razvoju narodnozabavne glasbe pri nas Vsi najboljši muzikanti I in II.

Že jeseni bo izšla njegova 156. knjiga. »To bo še ena zgodovinska knjiga, ki bo segla 2500 let v preteklost, v čas, ko je nastala vaška situla, ena naših največjih znamenitosti, ki jih hrani Narodni muzej. V Vačah sem našel krasne sogovornike in tako je nastala ljubezenska zgodba bojevnika iz časa nastanka vaške situle,« razkriva Ivan Sivec. In kaj avtor številnih besedil narodnozabavnih skladb meni o trenutni situaciji na glasbeni sceni pri nas? »Žal mi je, da na naših radijskih postajah, zlasti pa nacionalnem radiu, ni slišati več naše avtohtone slovenske glasbe. Menim, da se bodo poslušalci prej ali slej naveličali samo zabavnih in južnih ritmov ter se bodo vrnili h koreninam. Muzika je kot reka, ki je trenutno pritekla v ravnino in se razlila na vse strani, a se bo prej ali slej vrnila v strugo in naprej tekla še bistrejša. Nekateri so res malo izgubili kompas, a poslušalci znajo oceniti, kaj je pristno in kaj zlagano,« meni Sivec, ki je v začetku leta številna besedila zbral v knjižici z naslovom Ajda na polju, kar je tudi naslov valčka, s katerim so Modrijani zmagali na festivalu Slovenska polka in valček leta 2003.

Priporočamo