Verjetno je stvar v času – kratko zgodbo dodelaš v enem mesecu in vmes delaš še druge stvari, roman pa zahteva nenehno pozornost. A te kratka zgodba določa tako, da nimaš veliko manevrskega prostora, ne moreš si privoščiti stranskih rokavov, s katerimi lažje polniš roman. Ker je bolj strnjena, zahteva več koncentracije, kar pa je tudi moja osebnostna značilnost – nikoli ne govorim dolgo in dolgih stavkov.
V kratkih zgodbah, ki so polne avtobiografskih elementov, se največkrat vračate v otroštvo, zato puščajo vtis, da gre za eno samo veliko zgodbo. Kaj vas vleče tja?Ta zgodba je izpisana precej večja, kot je bila v resnici. Ne spadam med avtorje, ki imajo veliko povedati o svojem otroštvu, nič zelo travmatičnega nisem doživela, znam pa očitno delati drame. Če bi bilo moje otroštvo bolj travmatično, bi verjetno o njem težje pisala. Tako pa se mi zdi kakor arzenal, kjer sem bila kljub vsemu zelo varna in ga lahko raziskujem. Rada se spomnim delčkov iz otroštva, ki jih kasneje še razvijem. Lahko bi me dali v zapor za deset let in bi še vedno črpala od tam.
Če bi preigravali vprašanja, kaj je res in kaj ne, bi morala od stavka do stavka, da bi to tudi sama ugotovila, saj so te pripovedi slednjič moje povsem prozaistične interpretacije. V kratkih zgodbah je denimo legitimno tudi, da stara mama umre na dva različna načina, v romanu pa bi bilo to že težje.
Zgodbe umeščate v Prekmurje, ne več na vas, a še ne v mesto. Ali nastopa ta regija tudi v vlogi simbolnega prehoda med otroštvom in odraslostjo?Možne so vse interpretacije, morda še najmanj držijo moje lastne. Velikokrat kdo zapiše, da je pripovedovalka živela na vasi, kar sicer ne drži, jaz sem živela na robu mesta. In ta pripovedovalka bi bila zelo užaljena, če bi ji kdo rekel, da je z vasi. (Smeh.) Bili smo mestni ljudje, a smo imeli še nekaj časa kokoši, prašiče in vrt, kar je bilo takrat še zelo običajno, ko ni družina skoraj ničesar kupovala v trgovini, ampak pri kmetih, ali pa je imela to doma. A ko se danes tja vračam, tistega Prekmurja seveda ni več.
Pogosto uporabite otroško perspektivo, ki pretresa ravno zato, ker junakinja skozi svojo zrelost zelo jasno detektira napake odraslih…Iz otroštva se spomnim – kot najbrž še marsikdo –, da sem sebe videla precej bolj zrelo, le da me odrasli niso razumeli. Kot otrok nimaš sredstev, da bi se izražal, odrasli te hitro odpravijo, ne verjamejo, da vidiš njihove nedoslednosti. Ustvariš si notranji svet, kjer si ti sam bog, in prav to sem želela ohraniti – v otroštvu je svojevrstna nevednost, ki hkrati pripomore k temu, da se počutiš zelo superiorno, kot se zdaj recimo ne morem več. Poleg tega je najmočnejša vez, ki jo ima pripovedovalka, ta s staro mamo, ki je že v letih, je vraževerna in ima neki svoj pogled na svet, ki se zelo ujame z vnukinjinim.
Kako pa skozi otroško perspektivo gledati na minevanje, smrt in druga bremena odraslosti?Veliko je odvisno od tega, kako odraščaš. V mojem otroštvu denimo ni bilo vseprisotnega strahu pred smrtjo. Že zgodaj sem videla, da umirajo živali in tudi ljudje. Stara mama me je jemala s seboj na pogrebe, in takrat so bile krste še odprte. Hitro mi je bilo jasno, da truplo pomeni konec, in minilo me je tudi verjetje, da obstajata kakršenkoli duh in duša. Ko so umrle moje živali, jih preprosto ni bilo več. Tudi sama sem imela – kot junakinja – na vrtu pokopališče za čebelice in podobno. A že takrat se je govorilo, da v naprednejši Nemčiji otrokom menda ni dovoljeno videti trupla. Takrat se je najbrž že začelo omejevati, katere pravljice lahko otroci poslušajo…
Značilnost vaše proze pa je tudi humor, s katerim junakinja spreobrača stereotipe odraslih, a ne zaidete nikoli v cinizem. Je načrten ali spontan?To je bil vedno moj način pisanja, a sem se ga začela zavedati šele kasneje. Nikoli si nisem mislila, da bi bilo v mojih zgodbah lahko kaj humornega, ker ne maram komedije. Ta postopek sem prepoznala tudi na scenaristični šoli, kjer te učijo, da ne koncentriraš samo enega občutja, ampak mu moraš vedno sopostaviti tudi nasprotnega. Kot glavni junak potrebuje antijunaka, da bi bile zaradi kontrasta njegove dobre lastnosti še bolj poudarjene. Te zgodbe iz otroštva bi bile lahko samo zatežene, saj govorijo o neprijetnem soočanju z bivanjem, a potem se tekst nikoli ne bi zrahljal.
Nosilna zgodba zbirke je Noben glas, ki med drugim ponazarja tudi odnos med večino in manjšino. Zakaj se vam je zdela tako pomembna, da ste po njej poimenovali knjigo?Večkrat to povezujejo z mano kot pripadnico manjšine ali lezbijko, a sama te simbolizacije v tej zgodbi nisem videla. Začela sem preprosto s tem, kar je – nekdo hoče peti, pa mu ne pustijo, zato mora na nastopu samo odpirati usta, kar je strašna klofuta. Želela sem govoriti o vztrajnosti in soočanju z zrelostjo, s tem, kaj glas sploh pomeni in da ga včasih nimaš. Razumem, da se da temu prilepiti ogromno pomenov, najbrž tudi so nekje, a sama nisem pisala z mislijo na to, da bo ta deklica, ki nima posluha, a si želi peti v zboru, nekoč lezbijka z aktivističnim glasom.
Zgradba zbirke je zelo premišljena – verjetno ni naključje, da stara mama umre že v prvi zgodbi, čeprav nastopa tudi v preostalih?To zgodbo sem imela v glavi zelo jasno. Spomnim se namreč resničnega prizora, ko je moja stara mama umirala in je neka ženska rekla, naj ponoči spim pri njej in poslušam, ali še diha. Ker je stara mama za junakinjo tako pomembna, se mi je to zdelo ključno izhodišče za branje nadaljnjih zgodb – z zavestjo, da stare mame kmalu ne bo več.
