Jesih se je podpisal tudi pod gledališke igre, denimo kultne Grenke sadeže pravice (1978), pa še pod zavidljivo število gledaliških prevodov avtorjev, kot so Shakespeare, Wilde, Kleist, Gogolj, Čehov in Bulgakov. Tako dolgo smo ga lovili za intervju, da se zdi, da so upokojeni prevajalci in pesniki – če kaj takega sploh obstaja – bolj zasedeni od kakšnega maršala.
Kljub duhovitim dovtipom maršal v vaši zbirki ni nujno Josip Broz - Tito. Kdo vse je vaš maršal?Nujno je, da ni. Avtor je malo polisjačjil – nekomu je ukradel kos identitete, ne pa vse. Razlika je ogromna, a zaradi naslova in posrečene naslovnice knjige bralec nekaj časa ne ve prav, o kom je beseda – toliko časa, da se knjižni maršal lepo kontaminira. Naslovni junak moje knjige oseminosemdesetih pesmi tako laže zajeda – v dobrem in slabem – sloves nekdanjega tukajšnjega prezidenta. Po vsej Jugoslaviji so namreč sadili po oseminosemdeset dreves za tovariša Tita. Ker je štel toliko pomladi, ko je umrl. Spomini so navsezadnje edino, kar človek ima v fundusu – sem sodijo negotovi dogodki in pogledi izpred desetletij, ki jim v kontekstu literature nič ne škodi, če so scela izmišljeni.
Titulo glavnega protagonista mu skoraj odnese prav njegova »dvestokilska« ljubica, pripovedovalčeva oziroma pesnikova mati, ki maršala obožuje še bolj, kot so Tita nekoč častile množice.Njuno vzajemno oboževanje sem si, če samohvala ni prehuda, prav srečno izmislil. To je oseben odnos, ki je zmeraj drugačen kot javno oboževanje, tam nikoli ne vemo, koliko je glume in laži. O javnem ne vem, ali bi znal pesniti. Sam slikam predvsem močno navezanost z vsem milim in veličastnim, pa tudi hudim in trapastim in bizarnim, kar tesna zveza med dvema bitjema nosi s seboj. Ne vem torej, ali je v knjigi ona glavna, navsezadnje je maršal omenjen v prav vsaki pesmi, ona in šest-, sedemletni »jaz« pa ne.
Dragoceno je, da smo dobili v sodobni slovenski poeziji močno žensko junakinjo, ki svet kar srka vase, ko pleše, navsezadnje popusti še gravitacija.To mi laska, a je tudi ona v sebi precej kontroverzna. Ljube so mi te domislice, da se dviga od tal, ko pleše, maršal pa v nasprotju z njo ne more leteti, pa bi tako rad. To vse so elementi proznega sižeja… Saj na koncu sem bil že vsega sit, kot bi pisal igro ali roman, dve leti sta me preganjala. Prejšnje knjige pesmi so navadno nastajale dlje, po šest ali sedem let, a sem se ogibal plesu okoli enega motivnega jedra. V daljšem obdobju pač zajemaš iz več motivnih bazenov. Ali vsaj lavorjev.
Še vedno pa vztrajate pri jambski stopici. V slovenščini je sicer pogosta, a ste večkrat rekli, da se od nje kar ne morete odlepiti, zdi se kot motor vašega pesnjenja.Motor je, drži, na svoj način sem ga tudi že sit. Ruski pesnik Vladimir Burič, zagovornik in teoretik prostega verza, je trdil, da ga organiziran verz utesnjuje, Brodski pa piše, da mu daje perutnice. Tudi jaz imam občutek, kot da bi »zakurblal« motor. Včasih pride kakšna pregnantna pesniška misel, ki ni jamb, in ne znam naprej, dokler je ne spravim v to stopico – vse se da namreč spraviti v jamb –, potem pa steče.
Verjetno ste ga izmojstrili tudi s prevodi, navsezadnje ste večji del življenja za preživetje celo bolj prevajali, kot pisali pesmi. Kako je zdaj?Seveda, Shakespeare je v jambu, že takrat sem zdrsnil noter. Čeprav sem že v prvi knjigi pri dvajsetih pisal verze v pridnih stopicah.
Prevajam ta čas ne več, tudi naročil ne dobivam, so me pozabili, prišli so novi. Saj ne vem, ali bi še imel tisto sijajno kondicijo, sedel sem od jutra do polnoči, ker je pri igri pomembno, da si zapomniš repliko z začetka tako v originalu kot v svojem prevodu do konca, da se detajl tudi na daleč zrima v leksiki in pomenu. Tudi zato je bilo treba hiteti, za najdaljšo igro do pol leta dela. Saj ne nosiš prevoda s sabo na enak način kot svojo poezijo, pesniške knjige so zahtevale od mene vendarle več let pisanja, da sem imel občutek, da je pošteno.
Za tovrstno poštenost ste prejeli že vse možne literarne nagrade, nedavno še kritiško sito, ki jo za najboljšo knjigo podeljujejo literarni kritiki. Kaj vam to pomeni?Nagrade opozarjajo na posamezno delo, ne sme se jih pa preveč resno jemati. V žirijah so ljudje, v našem metjeju ni sodb boga literature. Bralec naj razvija lasten okus in se ravna po njem. Marsikomu moje pisanje ni blizu, nekaterim pa spet je… Poznam se kot bralca – toliko je pesnikov, za katere vidim, da so dobri, pa me ne ogrejejo, recimo Pound. Kot pri drugem spolu: ali nas najbolj čedna bitja tudi najbolj privlačijo? Ne. Vem tudi za knjige, ki so se mi odprle šele pozno, recimo do tridesetega leta nisem mogel k Faulknerju, potem pa sem ga prebral v enem zamahu, ves navdušen. Po drugi strani sem si v sedemdesetih nabral vse knjige Sylvie Plath – še vidim, da je močna, a me ne spodmika kot takrat. Spreminjamo se. Jaz nisem kritik in si kot bralec lahko dovolim z literaturo še naprej gojiti ali rajši rediti tako imenovan erotičen odnos.
Zastran kritiškega sita pa moram povedati, da sem bil že ob nominaciji v sijajni družbi s Kristino Hočevar in Miklavžem Komeljem in potem še bolj ob končni izbiri silno presenečen. Godilo mi je, da so vsaj kritiki, kvalificirani bralci, ki so glasovali zanjo, knjigo prebrali… Branja je namreč malo, ker je knjig veliko. Kljub temu da je naslov zbirke špekulantsko izzivalen. Kar čudno se mi zdi, da me, kolikor vem, niti po najbolj svinjskih forumih ni zaradi njega nihče s cepinom na sredo tonzure pomeril.
