Janja Vidmar je edina avtorica, ki se lahko pohvali, da sta bili kar dve njeni mladinski knjigi izbrani za jubilejno zbirko Zlata bralka, zlati bralec, ki jo že 20 let izdaja Društvo bralna značka Slovenije. Je strastna raziskovalka sveta, pohodnica in predvsem pripovedovalka zgodb. Tako se je nedavno odpravila na slavno Camino de Santiago, potem v Toskano in nazadnje na Kreto ter svoje popotovanje za založbo UMco prelila v romaneskno trilogijo z naslovom Koraki, ki jo sestavljajo knjige Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine.
V slovenskem literarnem svetu je največji premik s potopisno literaturo naredil Jakob J. Kenda. Seveda še zdaleč ni ne prvi ne zadnji avtor tega žanra, vendar so bralci množično posegali po njegovih romanih. Potem pa je izšla vaša knjiga Niti koraka več ... Kakšen je bil vzgib za to prvo delo?
Z njim sem odkrila potopisno formo, mojo tačas najljubšo literarno obliko. Jakobova je predvsem osebnoizpovedna (čeprav v tako rekoč vsakem romanesknem besedilu tiči nekaj osebnoizpovednega, če smo natančni), moja trilogija Koraki pa je obenem fikcija in na neki način avtofikcija.
Ste že od prvega dela dalje načrtovali trilogijo, ali je ta prišla k vam
sama od sebe?
V bistvu oboje. Recimo, da me je poiskala. Najprej sem se odpravila na Camino Frances in na podlagi prehojene poti je nastal roman Niti koraka več. Nakar sem se pri načrtovanju drugega dela – V koraku z volkom − podala v toskanske Apenine, Apuanske Alpe in puščavo Accona. Nazadnje je bilo treba zaradi sklepnega dela, Korakov dvojine, še na Kreto. Tako so vsi trije deli podloženi z mojo potjo in glavna junakinja Alenka sledi mojim korakom.
Kaj prepriča človeka, da se odpravi na Camino? Pogosto slišimo, da je razlog iskanje sebe ali prebolevanje smrti bližnjega. Včasih gre samo za cilj in dokaz, da zmoremo ... Kako je bilo pri vas? Zakaj prav Camino?
Na Camino Frances sta me gnali gola radovednost in pustolovska žilica. Vem, da se mnogi tja vračajo, celo večkrat, morda tudi zaradi romarskih vrednot, strpnosti, razumevanja, sprejemanja, dialoga, tega nam namreč primanjkuje v vsakdanjem življenju, vendar imam občutek, da ko se človek vrne z romanja, našteti postulati žal ostanejo na Caminu. Koraki poganjajo možgane in s hojo se tudi samouresničujemo, saj prehajamo vase in k svojemu jedru.
Verjetno ste s Caminom, poetično rečeno, našli novo sebe?
V bistvu je Camino sovpadal s spremembami v mojem življenju, ni pa jih sprožil. Verjamem, da nam te prihajajo na pot, ko smo pripravljeni nanje ali pa potrebujemo brco v rit, da se premaknemo. Običajno se upiramo, dokler gre, in morda prav zato precej ljudi sanjari o romanju na Caminu, ne da bi ga zares načrtovali. Navada je železna srajca, mi pa nismo vajeni okrog hoditi goli.
Potopis kot žanr se pri nas razvija nekako že od 19. stoletja. Najprej s časopisnimi podlistki in rubrikami, potem v obliki knjige. Lahko je osebnoizpovedni, esejistični, celo reportažni ... Vi ste se potopisa lotili nekoliko drugače. Zakaj?
Oh, saj so me zaradi tega med pisanjem obhajali dvomi, zadržki, navdušenje, naleti navdiha, izpraznjenost, bilo je vsega pomalem. Z založbo UMco smo želeli ubesedeno obogatiti z barvami, opisi, zato so vsi trije deli opremljeni s slikovnim materialom, recepti, zemljevidi, ki smo jih grafično dopolnili še z blogerskimi zapisi in sporočili, da bi bralcem ponudili čim bolj edinstveno bralno doživetje. Tako je nastala celovita, po svoje celo nekoliko dnevniška forma, medtem ko gre leposlovno za potopisni hibrid žanrov psihološkega romana, drame, ljubiča in pustolovke. Zame je bil pravi izziv krmariti med naštetimi elementi in hkrati obdržati zgodbo kompaktno in napeto, da bralec knjige ne more odložiti do konca.
Prvi del je izšel, Camino je prehojen, sledi drugi del in to je V koraku z volkom. Odpravili ste se v Toskano. Spremenili ste celino in odšli na povsem novo lokacijo ... Kako in zakaj?
Kot sem že rekla, Italija se je kontekstualno ujela s širšo sliko cikla. Celina je ostala evropska, glavnima knjižnima likoma pa sem na pot nastavila precej preprek in osebnih izzivov. Med pohajanjem po Apeninih in Monte Foratu sem v mislih že sproti koordinirala zgodbi obeh junakov; raziskovanje pokrajine, geografskih in zgodovinskih značilnosti je resnično zanimivo in delovni proces na prostem se zelo razlikuje od tistega med knjigami, zemljevidi in enciklopedijami. Misli so pregledne, stvari jasne, duh prečiščen.
Kar se mi zdi še posebej zanimivo, je to, da je vaš potopis na neki način roman, fikcija in dnevnik v enem. Junakinja Alenka se v prvem delu odpravi na Camino, v drugem v Toskano in sedaj v tretjem na Kreto. Alenka ni vi, pa vendar ste najbrž v Alenki vsaj malo tudi sami, kajne?
Najbrž so osebnostni okruški nas, pišočih, res nekoliko razpršeni po naših opusih. Ampak v prvem delu sem se težko privadila Alenkini okostenelosti in inerciji, polovico romana sem potrebovala, da sem jo zares začutila in ji zlezla pod kožo. In šele v tretjem delu, ko pogumno razširi krila in poleti, mi je odleglo, kot bi izpustila svojega otroka. Zavoljo nje sem prekrižarila nekaj dežel in naredila lepo število kilometrov. V bistvu sva sledili druga drugi. Pisatelji smo po svoje tudi igralci, v knjižne junake se vživljamo, preigravamo vloge, pri psihologizaciji likov iščemo pravo mero ugnetenosti, prepričljivosti in transformacije, tudi načine, kako čim bolje zabeliti zgodbo. Vmes se lahko pojavita naveličanost in zasičenost, zmanjka niti, ampak potem se megla razkroji in znova zavlada jasnina. Sama počakam, da skozme spet spregovori lik. Običajno se mi najboljše zamisli in dialogi porodijo med dolgotrajnim tekom ali hojo in potem sama sebi kot ubrisana pošiljam sms-sporočila, da česa ne pozabim.
V trilogiji ne gre le za potopis,
ampak tudi za izredno dodelano psihološkost likov. Je na splošno
za vas pomembna psihološkost likov, torej njihova notranjost, čutenje, razmišljanje?
Psihologizacija je izjemno pomembna za učinkovito izrisano študijo likov in odnosov z različnimi notranjimi dilemami, ključna je za dobro osrednjo linijo zgodbe, pa tudi za smotrno umeščene motivne odvode, če je taka potreba. Z dobro izdelano psihologizacijo liki niso šablonski, ukalupljeni, preko notranjega toka zavesti jih bralec spozna v vsej njihovi kompleksnosti. Karakterizacija romanesknih oseb se mi zdi gradnik ustvarjalnega procesa. Sama sem v drugem delu trilogije na ta račun žrtvovala celo nekaj zgodbe, da bi čim bolj avtentično izrisala notranji svet Alenke in Rogerja in bi oba v tretjem delu kar se da polnokrvno zaživela v njuni zgodbi.
Kakšen je v bistvu Alenkin boj?
Zakaj se je odpravila na vse te poti, kaj je poskušala odkriti in kaj spremeniti? Je potrebovala samo tišino, ki jo v današnjem hitrem življenju vse težje doživimo?
Brez dvoma je njena poglavitna naloga samouresničenje. Šele ko jo v prvem delu bolna sestra zaprosi, naj namesto nje prehodi Camino, in na romanju srečuje osebnostno raznotere pohodnike, ozavesti podhranjenost na področju medosebnih vezi in odnosov. Tišina nam lahko odpre oči, ne more pa v našem imenu sprejemati odločitev. Iskanje se konča, ko v volčjem pogledu moža s severa uzre vse tisto, kar si je želela postati.
