Giulia Caminito je diplomirala iz politične filozofije, vendar, kot pravi sama, ni minil dan, da v glavi ne bi nosila kakšne zgodbe. Tako je leta 2016 izdala svoj prvenec La grande A, s katerim je nemudoma osvojila italijanske bralce in mnoge nagrade. Njen tretji roman nosi naslov Voda v jezeru ni nikoli sladka, v slovenščino ga je prevedla Daša Perme Jurjavčič, izšel pa je v Založbi Mladinska knjiga. Zanj je prejela nagradi strega off in campiello ter se nemudoma uvrstila med najbolj prodajane avtorje in avtorice Italije.

Prišli ste v Slovenijo in prejeli prevod vaše knjige. Kakšni so občutki, ko dobite knjigo v nekem vam povsem nerazumljivem jeziku?

Oh, to je prečudovito! Eden najlepših trenutkov. Ko sem bila stara 26 let, sem izdala svoj prvi roman La grande A (2016). Povabljena sem bila v Pariz, kjer sem gostovala s svojim prvim prevodom. In prevajalka, ki je prav tako Italijanka, mi je dejala, da so moje knjige preveč italijanske, da bi bile kadarkoli prevedene v tuje jezike. Iz Pariza sem odšla obupana, prepričana, da so moje knjige samo za sonarodnjake in nič več kot to. No, sedaj imam izdane tri romane in prevode v več kot 25 jezikov. Sploh ne morem verjeti. In vsakega prevoda se veselim kot otrok. Torej, ko me povabijo v tujino, grem brez razmisleka. Če bi mi kdo pred desetimi leti dejal, da bo tako, mu ne bi verjela. Niti približno si nisem predstavljala, kaj pomeni izid nekega romana. Ko sem izdala svoj prvi roman, sem ga izdala predvsem zato, ker sem ga morala, ker sem tako čutila. Potem se je začelo vsesvetovno prevajanje italijanskih avtoric, za kar gre zasluga Eleni Ferrante. In prevedli so tudi moj roman. Šele v tistem trenutku sem si dovolila razumeti, kaj pomeni izdati roman.

Pravite, da ste prvi roman morali napisati. Kaj pri prvem romanu, pri prvi zgodbi je tako močno vplivalo na vas, da ste jo morali zapisati?

Pisala sem ves čas. Sprva kratke zgodbe in predvsem za zabavo, za sprostitev. Potem sem nekoč svoje kratke zgodbe dala prebrati svoji prijateljici, ki mi je zastavila pomembno vprašanje, namreč, o čem želim pisati. In to me je streznilo. Vprašala sem se, kaj sploh želim povedati. In tako sem se odločila povedati zgodbo svojih prednikov, ki so živeli v Asmari, glavnem mestu Eritreje. To je obdobje italijanskega postkolonializma. Potem so prišli nazaj v Italijo. In kot otrok sem ves čas poslušala zgodbe. V romanu La grande A sem tako zapisala zgodbo svojih prednikov, vendar na drugačen način. Svojo babico sem namreč vprašala, ali se zaveda, da ona ni bila imigrantka, temveč kolonizatorka. Vse leto sem hodila k njej na obiske in z njo opravilo vrsto pogovorov in nenadoma je to postal projekt. Začela sem raziskovati družinsko zgodovino. Potem sem začela pisati, vendar skozi sebe. Za zgodovinski roman sem torej uporabila sodoben glas. Nastal je sam od sebe.

Pisanje se je torej pojavilo
samo od sebe.

Točno tako! Začela sem v preteklosti in od tam sem se z drugim romanom sprehodila naprej, v obdobje na koncu 20. stoletja. Z zadnjim romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka pa sem v sedanjosti.

Kot pisateljica se z romanom torej sprehajate od preteklosti k sedanjosti. Napovedali ste, da bo zgodba četrtega romana potekala v zdajšnjem času, v letu 2023. Je bila to zavestna odločitev?

Nobena odločitev v mojem življenju ni bila zavestna. Žal. Morda bi mi bilo lažje. Pravzaprav se z vsakim romanom želim izzvati, da napišem nekaj, kar mi osebno ni blizu. Če sem imela pred tem dva zgodovinska romana, sem dogajanje tretjega romana postavila v čas, ki mi je blizu. Zato je pisan v prvoosebni osebi in v današnjem času. Vendar si vedno na začetku rečem, da če roman ne bo stekel, ga bom opustila. Ampak, ko sem začela pisati, se nisem mogla ustaviti. Nikakor. Kar teklo je iz mene. In način pisanja mi je ustrezal.

Roman govori o nasilju, o dekletu, ki je vedno izobčena, ne glede na to, kaj stori. Ali morda vsaj malo temelji na vašem življenju?

Seveda! Najprej starost protagonistke Gaje, kajti rojena je na moj rojstni dan. Prav tako so lokacije tiste, ki jih poznam sama. In poznam jih zelo dobro, zato mi ni bilo težko Gaje vplesti v okolje. Potem so tu še neke zgodbe šolskega nasilja, ki temeljijo na mojem življenju. Vendar pa Gaja vedno stori tisto, česar sama nisem mogla. Takrat, ko Gaja spregovori, sem sama onemela. Še dobro, da nisem spregovorila, kajti nisem agresivna oseba. Vendar bi se kdaj morala postaviti zase. In Gaja se!

Torej je ona v nekem smislu
vaš alter ego?

Hm. V bistvu imate prav. Res je na neki način moj alter ego. Vendar zelo temačen. (smeh) Torej, zgodba temelji na mojem življenju, vendar zelo povzeto, skrajšano, spremenjeno.

V zgodbi se Gaja, kot ime,
pojavi le enkrat. Zakaj?

Sprva sploh nisem želela imeti likov z imeni. Klicala bi jih le mama, oče, teta itd. Potem sem ugotovila, da imam na voljo vso svobodo, in se odločila vsem nadeti imena. In iskreno povedano ... pisati in spreminjati roman za nazaj je težko delo. (smeh) Ker pa je Gaja prvoosebna pripovedovalka, nikoli ne slišimo imena. Samo vprašajte se, kolikokrat izgovorite svoje ime. Skoraj nikoli. In tako sem njeno ime vpletla samo enkrat. Kajti Gaja v italijanščini pomeni veselje, ona pa ni taka oziroma je nasprotje veselja. In ker Gaja ne mara svojega imena, ga slišimo samo enkrat.

Če pravite, da roman nastaja kar sam od sebe, da se ne morete ustaviti, kdaj veste, da roman potrebuje zaključek, da se mora končati?

Konec imam nekako vedno spisan na začetku. Za roman Voda v jezeru ni nikoli sladka sem konec sanjala neke noči. Živo se spomnim sanj. Ko sem se zbudila, sem se odločila prizor zapisati. In to je bil konec tega romana. Z mojimi konci je vedno tako. Sanjam jih oziroma pridejo sami od sebe. Za roman, ki prihaja, sem idejo za konec dobila med tuširanjem. In ideja je bila tako dobra, da sem še vsa namiljena izstopila in zapisala konec. In na ta konec sem izredno ponosna. Boste videli, ko boste dobili prevod. (smeh) Skratka, konci so vedno prvi in začetki romana vedno zadnji. Torej, ko je v zgodbi trenutek pravi, da vpletem zadnji prizor, se roman konča.