Gerda Blees je nizozemska pesnica in pisateljica. Študirala je likovno umetnost in oblikovanje, a si je od nekdaj želela pisati. Ko je končala fakulteto, se je opogumila in več založnikom poslala svoja dela. Leta 2017 so izdali njen prvenec kratkih zgodb. Sledila je pesniška zbirka in leta 2020 roman Mi smo svetloba, ki je zdaj preveden tudi v slovenščino in je izšel pri založbi Goga. Zanj je prejela nagrado združenja nizozemskih založnikov in nagrado Evropske unije za literaturo.
Študirali ste na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Amsterdamu, po končanem študiju pa izdali zbirko kratkih zgodb in se posvetili pisanju. Je bilo torej pisanje vaša večna želja ali vas je do pisanja
pripeljalo naključje?
Vedno me je zanimalo pisanje poezije, vendar si nisem upala pisati. To pa zato, ker sem imela v srednji šoli in na začetku fakultete fanta, ki je pisal poezijo, in to zelo dobro. Nisem se hotela mešati v njegovo področje. Potem sva se razšla in odločila sem se, da poskusim. Pravzaprav sem si začela upati. In s prvimi pesmimi so prišle tudi prve kratke zgodbe. Svoja dela sem začela pošiljati raznim založbam, a so me kar nekajkrat zavrnili. Potem pa je nekega dne prišlo e-sporočilo, da bo založba izdala moje kratke zgodbe.
Kako mlad človek vztraja, če ga založbe večkrat zavrnejo?
Hm. Pomagale so mi knjige o tem, kako postati pisatelj. Vem, da se sliši smešno, ampak v njih sem prebrala, da si lahko pisatelj, tudi če te niso nikoli objavili. Tako sem sama pri sebi s tem razčistila: pisala bom, ne glede na to, ali me bodo kdaj objavili, ali ne. Pisala bom, ker tako hočem, ker si to želim in ker to čutim. In zdaj sva v Ljubljani s prevodom mojega romanesknega prvenca. (Smeh.)
Ste si kdaj predstavljali, da vam bo uspelo?
Ah, kje pa! Nikoli! Ampak to je življenje! Priznam pa, da si še danes, tukaj in zdaj, ne znam povsem razložiti, kako mi je uspelo. Oziroma ne verjamem zares. (Smeh.) Verjamem pa, da se pisateljska žilica rodi s človekom, potem pa jo moraš vzgajati. Meni je to uspelo, in res sem hvaležna, da mi je.
Pred nami je roman Mi smo svetloba. Začne se s smrtjo ženske, nato pa je vsako poglavje namenjeno nekemu liku in njegovemu pogledu na dogodek. Po svoje se zdi, da gre za skupek kratkih zgodb o isti zadevi. Poleg tega je vsako poglavje pisano v svojem slogu. Kaj vas je privedlo do tega in ali ni tako pisanje izredno zahtevno?
(Smeh.) Priznam, da sem imela težavo z dolžino romana. Nisem vedela, kako pisati od začetka do konca. Nisem vedela, kako narediti celoto, da ne bo pretežko. Kratke zgodbe so bile torej pomagalo, kako roman in zgodbo razdeliti na več kosov. Sočasno pa, kot ste dejali, uporabljam mešanico slogov. To predvsem zato, ker me od nekdaj zanimajo jeziki, kako upogljivi so. Poleg tega imam izredno strukturirane misli. Zgodbo pišem v nekakšne razpredelnice in si ustvarjam vzporednice. Obožujem strukturo in prenesla sem jo v roman. Ampak ni pa mi bilo težko pisati tega romana. Prav nasprotno, uživala sem. Ob pisanju sem se ogromno igrala, in rada se igram.
Pisanje po svoje je igranje, kajne? Igrati se je treba z liki, besedami, dogodki …
Seveda! Zame je pisanje ena velika, nikoli končana igra.
Pravite, da ste strukturirana pisateljica. Imate torej celotno zgodbo zastavljeno, še preden začnete?
Ne, na žalost ne. Želela bi si, da bi vse vedela, pa seveda ni tako. Imam neke ideje, imam prve načrte, vem, kaj hočem. Od tod dalje pa je vse prepuščeno življenju pisanja. Moram reči, da me vsakič znova navdušuje, kako se liki razvijajo kar sami od sebe.
Ko raziskujemo vaš roman, ugotovimo, da vas je za zgodbo navdihnil dogodek v časopisu. Pa vendar nič več kot to. Torej, kako je prišlo do ideje za zgodbo?
Hecno. Tega nisem nikoli zares pojasnila. Skratka. Na Nizozemskem imamo nekakšne komune, skupnosti ljudi, ki živijo skupaj in si delijo stroške bivanja. Večinoma gre za mlade ljudi. Tudi sama sem bila del take skupnosti v času študija in tudi kasneje. Nekega dne pa nas je obiskala skupina štirih iz druge komune. Niso ne jedli ne pili, živeli so od svetlobe in zraka. Le nekaj dni po njihovem obisku sem izvedela, da je ena izmed članic umrla zaradi stradanja. In na podlagi tega sem zgradila roman. Zanimalo me je, zakaj dopustimo, da pride tako daleč. Zakaj jih nihče ni ustavil. Navsezadnje, zakaj nisem sama kaj storila, ko sem jih spoznala. In s tem se ukvarjam tudi v romanu. Torej, res je, da me je smrt te ženske spodbudila, a izkušnja je povsem osebna.
Ste se zato odločili pisati roman z različnih vidikov? Da bi predstavili, kako nihče ni storil ničesar, da bi jih ustavil?
Točno tako. In predvsem zato, ker sem čutila nekakšno krivdo, da sama nisem ničesar storila. Zato se mi je zdelo pomembno napisati zgodbo z različnih vidikov, s tem pa bralcem omogočiti, da se odločijo, katera zgodba je prava in katera ne. Na neki način gre za roman neskončnih možnosti.
Še posebej zanimivo ob branju je to, da je zgodba precej zahtevna, težka za branje, pa vendar na trenutke tudi izredno zabavna in smešna, s čimer vam uspe razbremeniti situacijo. Je tudi to nekaj, kar črpate iz življenja?
Na neki način zagotovo. Oba z možem poskušava na svet gledati s ščepcem humorja. Smeh zagotovo pomaga prebroditi življenje. Če zdaj pogledam roman z nekaj distance, se mi zdi, da sem morda res vpletla kar precej humorja. Ampak povsem nezavedno. Ker takšna pač sem. Verjetno je to tisti del pisateljevanja, ki je zares moj. Če podam primer. V eni izmed kratkih zgodb sem pisala o nesreči ženske, ki jo je zaradi prepiha in napačne obutve zaneslo in padla je skozi okno. Ta dogodek je lahko izredno tragičen. Ampak med njenim padcem sem vpletla njene misli o tem, kako se boji, da bodo vsi mislili, da gre za samomor in ne za nesrečo. Ob branju te zgodbe se nasmehnemo in s tem, kot ste sami ugotovili, razbremenim tragiko dogodka.
To je vaš prvi roman. Zanj ste prejeli mnoge nagrade. Se vam zdi, da čutite nekakšen pritisk pred nadaljnjim pisanjem?
Seveda. (Smeh.) Rada bi, da bi bil tudi naslednji roman tako bran in zaželen in navsezadnje prevajan. Ampak na to nimam vpliva. Muči me predvsem nekaj drugega. V drugem romanu ne smem uporabiti podobne pisave kot v Mi smo svetloba, ker se ne smem ponavljati. Kot pisateljica pa sem sprejela, sploh zaradi težkih začetkov, da ni nujno, da bo vsaka moja knjiga uspešna. In prav nič hudega, če naslednja ne bo. Morda bo tretja, četrta … Bomo videli. (smeh)
Roman potuje po svetu in je preveden v več jezikov. Trenutno ste v Sloveniji, v literarni rezidenci v Novem mestu. Kaj sledi? Kaj pripravljate?
Spet nekaj povsem drugega. Roman, ampak roman, ki bo šel od začetka do konca. Torej tak, da ne bo podoben kratkim zgodbam. Pišem pa o prav posebni letalski nesreči, ki se je pred leti zgodila na Nizozemskem. Sledili bomo dogodkom prej in potem. Kako točno se bo izšlo, še ne vem. Bomo videli. (Smeh.)
Na začetku ste dejali, da si niste nikoli predstavljali, da vam bo kot avtorici uspelo. Če pomislite tukaj in zdaj, si lahko predstavljate, da ne bi pisali, da ne bi bili pisateljica?
(Smeh.) Lahko si predstavljam, da ne bi bila pisateljica z uspehom. Ne predstavljam pa si, da ne bi pisala. To preprosto zame ni mogoče. Moram pisati in to mora biti del mojega vsakdana. V nekem trenutku sem hotela doktorirati. In ob vsakem novem strokovnem poglavju sem ob koncu namesto poglavja napisala zgodbo. Pisanju se preprosto ne morem izogniti.
