Ko pomislimo na Guliverjeva potovanja, si večina predstavlja prizore, v katerih drobni prebivalci Liliputa privežejo spečega popotnika ali se ta znajde med velikani. Prav ti motivi so postali del svetovne popularne kulture. Toda izvirni roman irskega pisatelja Jonathana Swifta je precej temačnejši in provokativnejši, kot ga poznamo iz otroških knjig in filmskih priredb, poroča BBC.
Swift je skozi štiri nenavadna potovanja svojega junaka Lemuela Guliverja predvsem kritiziral družbo, politiko, znanost in človeško naravo. V Liliputu se norčuje iz političnih sporov in boja za oblast. Spor med skupinama, ki se ne moreta dogovoriti, s katerega konca je treba razbiti jajce, je prispodoba za nesmiselnost ideoloških in verskih razprtij.
V deželi velikanov se razmerje moči obrne: Guliver, nekoč mogočen velikan, postane majhen in ranljiv. Na letečem otoku Laputa Swift zasmehuje znanstvenike, katerih raziskovanje je izgubilo stik z vsakdanjim življenjem. Najbolj neprijeten pa je četrti del, v katerem junak spozna Houyhnhnme, razumne govoreče konje, in Yahooje, človeku podobna bitja, ki jih zaznamujejo pohlep, nasilje in primitivni nagoni.
Kako je satira postala otroška pustolovščina?
Razlog, da danes številni roman poznajo predvsem kot otroško pustolovščino, se skriva v njegovi založniški zgodovini. Knjiga je leta 1726 izšla anonimno, saj je bila njena politična vsebina dovolj provokativna, da bi avtorju lahko povzročila težave. Že prva izdaja je bila deležna posegov, poznejše različice pa so vse pogosteje izpuščale politično satiro in družbeno kritiko.
V 18. in 19. stoletju so nastajale vse bolj skrajšane izdaje, namenjene predvsem mlajšim bralcem. Iz njih so izginjali daljši in zahtevnejši odlomki, med drugim tudi deli o Laputi in Houyhnhnmih. Tako se je težišče zgodbe postopoma premaknilo od kritike družbe k fantastičnim dogodivščinam med nenavadnimi bitji.
Viktorijansko obdobje je ta proces še okrepilo. Swiftov grobi humor, telesni opisi in pesimistični pogled na človeštvo niso ustrezali tedanjim moralnim merilom. Roman je zato dobil podobo, ki jo poznamo še danes.
Človek kot najbolj nerazumno bitje
Četrto potovanje razkriva eno najmočnejših Swiftovih sporočil. Guliver se nad življenjem razumnih konjev tako navduši, da začne človeško družbo dojemati kot pokvarjeno in manjvredno. Po vrnitvi domov težko prenaša celo bližino lastne družine in raje preživlja čas v družbi konjev.
Prav ta del je sprožil številne polemike. Swifta so obtoževali sovraštva do človeštva, saj je človeka prikazal v izjemno neprijetni luči. Toda njegova satira je bila tudi poziv k razmisleku o lastnih slabostih in odgovornosti. V treh stoletjih je Guliver postal veliko več kot literarni junak. Njegova zgodba je doživela številne filmske, televizijske in gledališke priredbe, motivi iz romana pa so se uveljavili tudi v vsakdanjem jeziku. Iz njega izvirata izraza »liliputanec« in »Yahoo«, ki ga danes poznamo tudi kot ime spletnega podjetja.
Presenetljivo aktualen je tudi tretji del romana. Swift v njem opisuje znanstvenike, ki s pomočjo zapletenega mehanskega stroja ustvarjajo besedila in matematične vsebine, ne da bi zares razumeli, kaj počnejo. Prizor danes spominja na razprave o avtomatiziranem ustvarjanju znanja in umetni inteligenci.