Med drevesi se začnejo premikati spomini, živali, mrtvi, miti, barve, sanje in stavki. Knjiga, ki se na prvi pogled odpira kot esejistična hoja skozi naravo, se hitro razkrije kot nekaj bistveno bolj osebnega: kot potovanje v tisto plast življenja, za katero avtorica pravi, da smo jo »že davno pozabili, a nas vedno čaka«.
Čustveno središče knjige je očetova smrt. Peter, avtoričin oče, se je v hudi zimi odpravil skozi zasneženi gozd, da bi prišel do svoje majhne hčerke. Za sabo je vlekel sanke, božično darilo, se v snegu izgubil, zaspal in umrl. Prizor ima skoraj mitološko moč: črn plašč, beli sneg, najdaljša noč, gozd, ki človeka ne spusti več ven. Toda Štaudohar te zgodbe ne izrablja za patos. Njena bolečina je tiha, natančna in zadržana. Očeta ne obuja z velikimi besedami, temveč z drobnimi sledmi: z njegovo pisavo, predmeti, fotografijami, materinimi pripovedmi, z zgodbami ljudi, ki se ga še spominjajo. »Moj oče je mitološki junak,« zapiše, in prav v tem stavku se razpre temeljna napetost knjige: oče je resničen človek, izgubljeni starš, hkrati pa figura, okrog katere se razrašča avtoričina notranja pokrajina.
Globoko v gozdu zato ni knjiga o naravi v običajnem pomenu besede. Narava v njej ni predmet opazovanja, ampak način mišljenja. Sneg ni samo sneg, temveč tišina, nevarnost, belina, žalovanje. Modra ni samo barva, ampak daljava, hrepenenje in žalost. Voda ni samo element, ampak spomin telesa. Gozd pa ni samo prostor dreves, ampak kraj, kjer se človek izgubi zato, da bi lahko drugače videl. Štaudohar pokaže, da je divjina nekaj, kar obstaja zunaj nas, vendar hkrati vztraja tudi v nas samih. Divje in intimno nista nasprotji, temveč dve imeni za isto skrivnost.
Ena največjih odlik knjige je način, kako avtorica osebno izkušnjo povezuje z literaturo, umetnostjo in mitologijo. Od očetove smrti se premakne k Demetri in Perzefoni, od Thoreauja k partizanom, od medveda k ženski želji, od dreves k slikarkam in mistikinjam. Te povezave bi lahko delovale kot razkazovanje načitanosti, vendar še zdaleč niso okras, ampak orientacija. Štaudohar bere, ker išče poti skozi lastno izkušnjo. Tudi njen slog deluje podobno: ne gradi se v ravni argumentativni črti, temveč se razrašča asociativno, z mehkimi prehodi, podobami in notranjimi odmevi. Literatura ji ni razlaga sveta od zunaj, ampak kompas. Ko zapiše, da ima »vsak človek svoj sever«, ta sever ni samo geografska smer, temveč notranji kraj, kamor se vračamo, ker tam nekaj boli.
Najmočnejši so odlomki, v katerih se avtoričin esejistični zamah poveže s skoraj pesniško podobo. Njeno pisanje se ne premika po ravni poti, temveč po asociacijah, kot hoja po gozdu: malo naprej, nato v stran, za sledjo živali, za svetlobo med vejami, za glasom, ki ga ni mogoče povsem razločiti. Knjiga najlepše učinkuje takrat, ko ne pojasnjuje preveč, ampak zaupa podobi. Tedaj se pokaže njena posebna moč: da zna iz narave narediti notranji dogodek in iz intimne rane pokrajino, po kateri lahko hodi tudi bralec.
Ob tem je mogoče knjigi očitati le, da je ponekod njena razkošnost tudi njeno breme. Referenc, imen, knjig, mitov in umetniških navezav je včasih toliko, da se osrednja čustvena nit za trenutek umakne v gosto podrast prebranega in videnega. Bralec bi si kdaj zaželel manj poti, manj imen in več tišine ter nekoliko več avtoričinega glasu. A ta pomislek še zdaleč ne omaje celote. Skoraj pripada knjigi, ki tudi sama razume zgodbo kot gozd: kot prostor, kjer ni vedno mogoče hoditi naravnost in kjer se moraš včasih izgubiti, da prideš bliže resnici.
Globoko v gozdu je nežna, melanholična in obenem presenetljivo živa knjiga. Ne ponuja lažne tolažbe, ne pravi, da narava zaceli vse rane ali da pisanje obudi mrtve. Pokaže pa, da lahko izguba dobi obliko. Da lahko postane sneg, drevo, modrina, žival, stavek … In da mrtvi ne izginejo povsem; včasih se spremenijo v prostor, skozi katerega se vse življenje vračamo k sebi.