Gledališče v dramatizirani družbi tekoče moderne

V novi znanstveni monografiji Gledališče v dramatizirani družbi tekoče moderne se dr. Tomaž Toporišič vrača k vprašanju, ki ga sodobno gledališče vedno znova postavlja pred ustvarjalce, gledalce in raziskovalce: kako misliti gledališče v času, ko uprizarjanje ni več omejeno na oder, temveč prežema skoraj vse plasti javnega in zasebnega življenja. Toporišič izhaja iz predpostavke, da so družbe po svoji naravi dramatične in dramatizirane. To pomeni, da se družbena razmerja ne kažejo le skozi institucije in politične programe, temveč tudi skozi geste, podobe, javne nastope, rituale, konflikte in spektakle. Gledališče je zato zanj prostor, v katerem je mogoče opazovati, kako se družba sama uprizarja in kako se v umetniški formi razkrijejo njeni manj vidni mehanizmi moči. 

Knjiga je zasnovana kot preplet teatrologije, sociologije gledališča, kulturnih študij in politične teorije. Avtor se med drugim opira na Raymonda Williamsa, Zygmunta Baumana, Guya Deborda, Baza Kershawa, Alaina Badiouja, Judith Butler in Hans-Thiesa Lehmanna, ob tem pa teoretski okvir ves čas povezuje s konkretnimi gledališkimi praksami. Posebno pozornost namenja vprašanju, kaj se zgodi z gledališčem v »tekoči moderni«, torej v času negotovosti, prekarnosti, razpadanja stabilnih identitet in nenehne mediatizacije družbenega življenja.

Od avantgard do gledališča nelagodja

Monografija obravnava raznolike primere, od zgodovinskih avantgard in slovenskega konstruktivizma do neoavantgarde, retroavantgarde, postdramskega in postpostdramskega gledališča. Pomemben del knjige je namenjen slovenskim in srednjeevropskim kontekstom: Ferdu Delaku, Avgustu Černigoju, Ladu Kralju, Dušanu Jovanoviću, Mladinskemu gledališču, revijama Tank in Maska ter povezavam med Ljubljano, Trstom, Zagrebom in Beogradom. Toporišič pri tem pokaže, da slovensko gledališče ni zaprt nacionalni pojav, temveč del širših evropskih umetniških in političnih tokov.

V sodobnejšem delu knjige imajo pomembno mesto ustvarjalci in ustvarjalke, ki gledališče razumejo kot prostor nelagodja, konflikta in preizpraševanja. Med njimi so Romeo Castellucci, Oliver Frljić, Sarah Kane, Simona Semenič, Milena Marković, Dragan Živadinov, Žiga Divjak in Katarina Morano. Njihove predstave in dramske pisave Toporišič bere skozi vprašanja nasilja, telesnosti, reprezentacije, politične nekorektnosti, migracij, spomina in družbene odgovornosti. Gledališče se tu ne kaže kot udoben prostor estetskega uživanja, temveč kot prostor, ki gledalca sili v premislek o lastni vpletenosti v svet.

Eden pomembnih poudarkov knjige je tudi premik od režijskega k snovalnemu in sodelovalnemu gledališču. Sodobna predstava vse pogosteje nastaja kot kolektivni proces, v katerem se razrahljajo tradicionalne hierarhije med avtorjem, režiserjem, igralcem in gledalcem. Občinstvo ni več zgolj pasivni opazovalec, ampak lahko postane priča, soudeleženec ali celo del uprizoritvenega dogodka.

Gledališče v dramatizirani družbi tekoče moderne je predvsem knjiga o gledališču kot miselnem in družbenem prostoru. Ne zanima je le, kaj gledališče prikazuje, temveč kako deluje, komu govori in kakšne oblike skupnosti, odpora ali nelagodja lahko ustvari. Toporišič pokaže, da gledališče tudi v času, ko je spektakel postal splošna logika javnega življenja, ohranja možnost kritične misli. Prav zato njegova knjiga ni le pregled sodobnih uprizoritvenih praks, ampak tudi razmislek o tem, kako lahko gledališče v nemirnem svetu še vedno odpira prostor za politično, etično in ustvarjalno domišljijo.