Če smo Slovenci res tako vneti častilci in negovalci našega jezika in smo prepričani, da nas kultura ohranja kot narod in kot posameznike, bi verjetno mojster, kot je bil Fran Milčinski, vsaj v tem letu moral dobiti kak poudarek, odmev, odziv. Čeprav verjetno ta mladinski sodnik slave ni bil posebej željan, mladinski pisatelji pa seveda danes najdejo za slavo, bogastvo in mlado občinstvo Harryja Potterja, in ne Kocmurjevega Stanka, Milana in Tončka – ptičkov brez gnezda, kot jih je tako enkratno našel, opisal in oživel Fran Milčinski. Verjetno nam ob vsem zaklinjanju na domačo besedo in njeno moč ni v čast, da ga (pre)mnogi danes kaj hitro prepoznajo takole: »Saj to je Ježek, kajne? Butalce je napisal, to pa vem…« To bi bil verjetno skupni imenovalec odgovorov, če bi anketo naredili kar tako, na hitro.
Da se ve: Frane Milčinski Ježek je bil seveda sin pisatelja Frana Milčinskega, ki mu je očitno dal mnogo tistega, kar je tudi sam nosil v sebi in daroval svojim bralcem: humor, satiro, brezmejno velik posluh za človekova ravnanja – četudi ne vedno ravno zgledna. In če omenimo Ježka, ne smemo pozabiti še preostalih treh pisateljevih otrok: Janeza in Leva Milčinskega ter Brede Milčinski Slodnjak, ki je uredila Zbrane spise kot veliko zapuščino svojega očeta.
Kocmurjev Stanko
Ptički brez gnezda so prvič izšli leta 1917, prav tako knjiga pravljic Tolovaj Mataj. Po pisateljevi smrti so združene natisnili humoreske o Butalcih, bil pa je tudi dramatik. Sodbe o njegovem delu prepuščam bolj veščim, sam pa preprosto ne morem brez Ptičkov brez gnezda. Čeprav ne gre nikogar siliti, da poseže po knjigi, bi se počutil oropanega brez te zgodbe o fantičih in drugih junakih, ki jih tako iskrivo, humorno, ironično opiše pisatelj. Obseg in raznolikost napisanega mu dajeta neko posebno veljavo v našem literarnem ozvezdju. Pronicljiv opazovalec, kot je bil, je v Ptičkih brez gnezda znal opisati tisto, kar ugotavljamo tudi danes in tukaj: stiske otrok, ki jih namesto toplega gnezda vzgaja ulica, ki imajo stremuške starše s premalo časa za lastne otroke, starše, ki tudi dandanes znajo vzgajati le s (pri)silo.
Kocmurjev Stanko je junak, pri katerem sem si zaželel, da bi mu bil podoben, ko sem kot »obvezno čtivo« knjigo prvič vzel v roke. Ali pa sem mu morda tudi malo bil? Čeprav nisem ljubljanska srajca, nikoli nisem znal biti ravno angelček. Beg iz stiske, ki ga v knjigi uprizorijo trije fantiči, je danes beg pred ekran ali na splet ali pa v vse vrste opijanj s tem ali onim pripomočkom. Ob Ptičkih brez gnezda se bralcu kaj lahko zgodi tisto, kar redko doživimo: ne veš, ali bi ti smeh potegnil ustnice narazen, ali pa bi se nakremžil ob usodah otrok, ki jih je Fran Milčinski tako dobro opisal, da po sto letih še vedno ostajajo stvarni, naši. Kako tudi ne, ko pa je bil mladinski in varstveni sodnik vse prej kot šiba božja, saj je z »barabicami« sočustvoval in jim pomagal. Kot piše v Zbranih spisih njegova hči Breda: mladim prestopnikom je bil sodnik in zagovornik obenem.
Koliko je danes takih mladinskih sodnikov, ne vem. Koliko med njimi bi jih vztrajalo pri izboljšanju razmer za današnje »ptičke brez gnezda«, niti nočem pomisliti. Milčinski je to zmogel: z ozaveščanjem in pisanjem ter neposredno akcijo je tistim, ki so jih vodili predenj kot mlade prestopnike, poskušal pomagati. Vsem nam preostalim pa je za vedno dal knjigo, v kateri sem našel tudi znameniti stavek Kocmurjevega Stanka, ko ob gumbe pred šolo spravi nebogljenega Tončka in mu na koncu naroči: »In reci očetu, da ga dam po oslu pozdraviti!«
Priznam: tudi sam sem kdaj uporabil ukraden »štos«, a hitro ugotovil, da nihče ne ve, od kod je, in da ga marsikdo preprosto ni razumel, ko ga je slišal. Posluh za otroke, ki jim je bila ulica dom ali pa doma niso našli topline doma, je v primerjavi z vsemi knjigami, ki mi jih je uspelo prebrati, v Ptičkih brez gnezda zame edinstven. Zlasti zato, ker se mi zdi, da sleherni stavek piše nekdo, ki je po poklicu sicer sodnik, v bistvu pa ga je ena sama dobrota. Le kako bi se sicer človek znal tako iskrivo posmehniti človeškim napakam in le kako bi odrasel in resen in ugleden mož dejansko bil sam Kocmurjev Stanko in – naj ne zveni pretenciozno – jaz z njim. Če pogovor da priložnost, vedno rad povem, da bi ob bogastvu, če bi me doletelo, našel denar za film. Slovenski film. Otroški film. Ptički brez gnezda bi bil naslov. Seveda sanjariti ni kaznivo, posmeha ob takih trditvah pa sem vajen.
Butalski čevljar
Fran Milčinski nam je dal tudi skavta Petra in druge junake, a svoje ljudstvo je neskončno dobro opisal in seveda tudi razveselil z Butalci. Da s(m)o se skregali s pametjo, je znano, da smo ob tem zmagali, pa tudi. Moram priznati, da mi Butalci poleg knjige (na polici je ob Ptičkih brez gnezda) odzvanjajo tudi v radijski izvedbi, da o Beležkah o kranjskem tepežu niti ne pišem: gre za mojstrovino naše radijske hiše, ki pa zdaj bolj ali manj kraljuje nekje v arhivih. Pač živimo drugačne čase, v katerih nostalgiki povzročimo zavijanje z očmi, ker nismo »onlajn« in »konektani«, in smo »hejtani«, če preveč jamramo za starimi časi in vlečemo na dan avtorje, ki bi bili jutri stari stoletje in pol.
No, z butalskim čevljarjem javno priznam prijateljstvo za vse večne čase. Kolikokrat mi je pomagal, da sem v kaki polemiki in tudi sicer opisal koga, ki mi je bil gorak, ki ga nisem mogel bolje zadeti kot z znamenitim opisom za vse, ki so (tudi) dandanes poznavalci vsega in vse vedo in znajo in zmorejo. »Če nič ne znam, bom pa druge učil!« je eden od biserčkov izpod peresa Frana Milčinskega, ki ga je v usta položil Butalcu. In je namenjen seveda »butalcem« vseh časov in prostorov.
Morda je letom primerno, če se človek tako razneži ob slovenskem pisatelju, ki ni preroški Cankar ali kdorkoli drug, ki ga častimo, spoštujemo, cenimo in še kaj, ker spada med prva peresa naše literarne zapuščine. Ne vem, kam spada Fran Milčinski, čutim pa, da spada v tisto posvečeno elito, v tisti izbran krog ljudi, ki te lahko nasmejejo ali nakremžijo tako enostavno in preprosto, tako lahkotno težko in tako dobrohotno resno. To so tisti, ki ustvarjajo pribežališča: knjige, h katerim se zatečeš, kot se ptički zatečejo v toplo gnezdo, če ga le imajo. Take knjige so neko intimno skrivališče ali zakladnica dobre volje ali pa občutij, ki ti tisti trenutek manjkajo. Kaj je pravo bogastvo? Da tako knjigo imaš, da jo lahko prepoznaš, da te vedno sprejme in opravi svoje brez pritoževanja, saj ve, da to od nje pričakuješ. Pa kaj, če smo vsi bolj ali manj navajeni biti butalski čevljarji. Včasih vendarle moramo nekam proč, in kako presneto dobro je, če ti za to zadošča knjiga s police.
Priznam, v oči me je zbodla lepa knjiga v izložbi. Pri meni je poleg Ptičkov brez gnezda in Butalcev, vedno pri roki. In kolikokrat sem že »blestel« v družbi, ker sem znal na pamet tisti prvi stavek o Močilarju, ki je razkladal o tem, kako so imeli ljudje »to in to reč med sabo«. Levstikov Martin Krpan je dobil svojo zasluženo pozornost, hvala bogu. V športnem žargonu rečeno je premagal Ptičke brez gnezda, sejem knjige je korajžno prenesel kot nekoč zoprnost ministra Gregorja. Pa vendar sem ob njem začutil malce otožnosti, ker bi to želel tudi vsem ptičkom brez gnezda: da bi jim ob 100. obletnici rojstva in 150. obletnici rojstva njihovega »očeta« namenili tisto, kar taki otroci najbolj potrebujejo: občutek, da so zaželeni, med nami, v varnem gnezdu. Sicer pa – ali si tega ali kaj podobnega ne želimo vsi?
P. S.
Naj mi mladinski pisatelj, sodnik, ravnatelj deželnega gledališča, dramatik in še kaj Fran Milčinski (1867–1932) oprosti, če sem preveč površen občudovalec njegovega dela. Kot olajševalno okoliščino si štejem navezanost. Na ptičke, Butalce, skavta Petra, tolovaja Mataja in gospodično Mici in … hvala mu!
.
