Gotovo je v tej podrobnosti ob smrti mojega dragega prijatelja in literarnega sopotnika Milana Vincetiča tudi veliko simbolike, a že dejstva, ki so se mi ob tem ujela v misli, so po svoje zgovorna.
Dolga leta mi je vsak mesec prinašal literarne revije, ki jih je prebral in jih ni želel zavreči. Prav obsedeno se je namreč bal, da jih bom nehal spremljati, zato je občasno tudi preverjal, ali sem res prebral vsaj kaj od tistega, kar mi je svetoval ali namignil. Ta njegova bojazen je bila deloma upravičena, vsekakor pa povsem razumljiva, saj so se najina menja o tem, kje vse lahko literarne vsebine v sodobnem času najdejo svoje bralce, zelo razlikovala. Medtem ko sem objavljal poezijo celo na facebooku in jo dajal na razpolago najrazličnejšim uglasbitvam, je Milan vztrajal pri »posvečenih« prostorih in tudi kontekstih. Čudil se je moji igri z novotarijami, me svaril pred trivialnostjo in bil predvsem pošteno zaskrbljen, da me bodo v literarnih krogih napačno razumeli in mi bo v škodo. Prav to njegovo iskreno prijateljsko naklonjenost bom odslej tudi najbolj pogrešal.
Takšne prijateljske zaveze, o kakršnih poskušam v teh melanholičnih spominskih dnevih premisliti, se gotovo rojevajo na najrazličnejše načine. Še najbolj pa se mi zdi, da se je vse najino skupno porajalo iz vzorca, ki sva ga nosila v sebi, še preden sva se sploh spoznala. Naravnost poetična podoba dečka, ki je odraščal na železniški postaji v Stanjevcih, bi se namreč zlahka prezrcalila v podobo dečka, ki je nekje blizu za griči, le nekaj deset kilometrov vstran, odraščal na cesti. Njegov oče je bil namreč železničar, moj pa cestar. Včasih sva se šalila na ta račun in ugotavljala, kateri od obeh poklicev je bil takrat pomembnejši in kakšen transport z Goričkega je odpiral več vidikov, v resnici pa sva vedela, da gre za nekaj globljega. Prepoznala sva se v otroškem spraševanju, kaj neki se skriva za neznanimi ovinki in križišči. Razumela sva veselje ob spoznanju, da vse poti na tem svetu vendarle nekam vodijo. Skratka, bila sva lahko skupaj radovedna in polna upanja. In bila je potrebna le še iskra, ki je zlahka preskočila, ko sva ugotovila, da oba tudi pesniva.
Že kot soboška gimnazijca sva si ob tem vznesenem početju potem ves čas gledala čez ramo in se nato skupaj odpravila proti Ljubljani. Ali še bolj natančno: šla svojim literarnim sanjam naproti. Moram pač tako reči, čeprav mogoče zveni patetično in Milanu verjetno ne bi bilo všeč, vendar je dejstvo, da je, odkar ga poznam, vse svoje življenje nosil v svojem pesniškem balonu. Prav nič ni obstajalo zanj, česar ne bi želel in znal spraviti vanj. V njegovih verzih je bilo vse fizično in metafizično iz enake snovi. Celo dekleta in ženske, v katere se je do konca zaljubljal, so se vse po vrsti spreminjale v muze. Dobivale so svoj prostor v njegovih knjigah, za mnoge je opremil razkošne pesniške sobane, nikoli pa ni zgradil kuhinje, v kateri bi lahko počele kaj tako vsakdanjega, kot je, recimo, gospodinjenje. Pa ne morem reči, da si ni tega kdaj želel. Tolaži me morda lahko le to, da so se tudi neuresničene želje pri njem spet spreminjale v pesmi, ki jih je imel navsezadnje rad, enako kot tiste najbolj radostne in šegave…
Ljubljana je v osemdesetih nosila navzven obrnjen plašč in bila prizorišče mnogega dogajanja, ki se ni zapiralo med stene in izključevalo prišlekov. Na poti od Škuca na Starem trgu, v bližini katerega sva stanovala, do Kavarne Union na Miklošičevi in Restavracije PEN na Tomšičevi je bilo mogoče srečati prav vse, ki so nas mlade ustvarjalce takrat zanimali, in tudi pristopiti k njim. To so pač bili časi, ko se je o literaturi še glasno razpravljalo za kavarniškimi omizji in ob točilnih pultih zagrizeno debatiralo do jutra. Imela sva srečo, da sva to brbotajoče obdobje in njegov dekadentni šarm še lahko ujela, sva si potem, ko sva se že vrnila nazaj čez Muro, večkrat rekla. Nekaj nama je očitno pomenilo to, da najino obdobje vajeništva ni bilo zaznamovano s šolami kreativnega pisanja, temveč z neizprosnimi pogledi literarnih veličin. Saj kar zadeva mnenje o literarni vrednosti, so ostajali zmeraj strogi, pa najsi se zdaj spomnim Petra Božiča, Kajetana Koviča, Toneta Pavčka, Cirila Zlobca ali Nika Grafenauerja.
No, naneslo je tako, da najine pesmi niso bile uvrščene v Pesniški almanah mladih – knjigo, ki jo je natisnila velika Mladinska knjiga in je predstavljala nekakšen generacijski izbor mladih pesnikov. Zadovoljiti sva se morala s knjigo z naslovom Kot slutnja radovedno, ki jo je natisnila majhna Pomurska založba in v kateri se nama je pridružila pesnica Valerija Pergar. Milana je to takrat zelo potrlo. Zaslutil je seme nečesa, kar se mu je potem ves čas na tihem dogajalo. »Saj mi je jasno, za kaj gre,« je značilno skomignil s panonsko povešenimi rameni. »Treba bo pač po daljši in težji poti.« Molčal sem, saj nisem bil povsem prepričan, danes, ko se z njegovega groba oziram nazaj, pa mu še kako pritrjujem. Samoten, odmaknjen, poseben, kakršen je pač bil, je ves ta čas hodil po daljši in težji poti. Omahoval je, dvomil, nergal, tudi preklinjal – vendar, prispel je. Tja, kamor si je od zmeraj najbolj želel. Na svojo najljubšo goro, na naš Parnas.
