Evropski avtorji komplicirajo, da bi zveneli pametneje

Zanimalo nas je, kakšen je njegov pogled na strategije trženja slovenske literature v tujini in predvsem – kaj bi bilo pametno početi drugače. Prav o tem bo v začetku novembra govoril na filozofski fakulteti v okviru predavanj, ki jih organizira v prepričanju, da ambicioznim avtorjem ni treba vedno čakati, da jim pri promociji in prodoru pomaga država, pač pa lahko za to največ naredijo sami.

Že samo zato, ker je iz nekoliko eksotičnih krajev, kar v urednikih takoj zbudi večje zanimanje kot anglosaksonski avtorji. Nekdo iz Slovenije ima resno prednost celo pred Francozom, Špancem, Nemcem, ki jih je trg mnogo bolj poln. Med založniki je resna lakota, da bi odkrivali nove glasove, ne glede na to, o čem njihove knjige sploh govorijo. Primer: moja kolegica s Cambridgea je prvi roman prodala za najvišji predujem v zgodovini britanskega založništva. Dobila je 700.000 funtov in njeno ime je Helen Oyeyemi. Ko je sklenila ta posel, je bila stara 18 let. Prvi roman je napisala, medtem ko se je pripravljala na maturo. To je privlačna zgodba ne glede na to, o čem sploh piše. Kot Nigerijka je predstavljala glas, ki ga ljudje niso zares poznali in je zvenel eksotično in zanimivo že sam po sebi.

Res je. Rad dajem primer slovenske pisateljice Gabriele Babnik, ki ima zelo dober roman o Afriki, a anglofonih založnikov kot Slovenka, ki piše o Afriki, ne bi toliko zanimala. Hočejo Slovence, ki pišejo o Sloveniji ali nekdanji Jugoslaviji.

Ni specifične magične formule. A v zadnjih letih je postalo pomembno, da si avtor priskrbi prevod ene svoje knjige v angleščino. Pred letom 2008 so ameriški in britanski založniki še kupovali tuje prevodne pravice za knjigo na osnovi vzorčnega prevoda, torej brez da bi prebrali celo knjigo. Po letu 2008 hočejo celo. Na žalost ima Javna agencija za knjigo še vedno isti pristop, kakršen je bil v praksi pred letom 2008, saj še vedno zagotavljajo le sredstva za vzorčni prevod.

Mislim, da se, ne vem pa, ali so obveščeni uradno – a vsekakor bi bilo pametno, da bi prakso tu spremenili. Gotovo je to le vprašanje časa, saj vzorčni prevodi niso pretirano uporabni. Delal sem z vzorčnimi prevodi zelo dobrih knjig, a niso zadostovali. Majhni tuji založniki nimajo dovolj denarja za prevod, veliki pa ne želijo kupiti nečesa, česar niso videli v celoti. Ta način je bil uporaben pred 10 leti, sedaj pa je potreben drugačen pristop.

Tudi sam opažam zanašanje na državno financiranje. Povezano je s strahom, da bi nekaj poskusil in bi ti spodletelo. A če ne poskusiš, se nikamor ne premakneš. Slovenščina je toliko eksotičen jezik, da preprosto ne bo delovalo, če bomo čakali. Avtor tukaj osvoji vse nagrade in upa, da bo prišel nekdo iz tujine in ga hotel prevesti. Žal tako ne gre. Tujim trgom je treba pomagati, da nas odkrijejo.

Seveda je mnogo izjem, a na splošno se Slovenci ne marajo samopromovirati in ne marajo izstopati. To je vidno tudi navzven – v tem, kako se ljudje oblačijo, kakšne lase nosijo. Najbolj grozen rek, ki sem ga slišal v teh krajih, je tisti (pove v slovenščini, op. p.): »Če gledaš v zvezde, padeš v drek.« Kar je najbolj grozna lekcija, ki jo lahko kogar koli naučite. Avtorje na seminarjih učim, da ne more nihče tako dobro promovirati njihovega dela, kot ga lahko sami.

Sploh ni tako zelo drag, srednje dolg roman je mogoče prevesti že za nekaj tisočakov. Agencije so drage, a ne nujno dobre. Privatni prevajalci so pogosto boljši. Še najceneje je prevesti sam in na koncu plačati le jezikovni pregled profesionalca. Avtor z investicijo v prevod dobi nadzor nad svojim delom; ko ima prevod, je prehodil dobršen del poti do objave.

Vsekakor. Slovenci govorijo in pišejo v izvrstni angleščini, morali bi se počutiti dovolj suvereni, da prevajajo lastne knjige. Ali da jih celo pišejo v angleščini. Mnogi Slovenci, ki jih poznam, pišejo angleško v bolj pravilni slovnici kot mnogi moji ameriški prijatelji.

Obstajajo vnaprej predpisane oblike, kako napisati dobro pismo s ponudbo knjige, ki bo zbudila pozornost naslovnika. Udeležencem predavanj tak vzorec predstavim in nekateri so zelo presenečeni, da je profesor pripravljen deliti notranje skrivnosti. To je še ena slovenska posebnost. Pričakujejo, da bi morali profesorji kot uveljavljeni strokovnjaki ohraniti svoje skrivnosti, ki jih delajo uspešne, drugi pa naj sami ugotovijo, kako do tja. Ne razumem, zakaj bi kdo sploh šel na predavanje k nekomu, od kogar se ne bo ničesar naučil.

Na moj seminar je doslej prišlo že kar nekaj uveljavljenih pisateljev, urednica velikega časopisa, profesorji, poslovnež milijonar. Poznam tudi nekaj avtorjev, ki so želeli priti, a so sramežljivi. Niso želeli razglašati, da ne vedo zares, kako se prodati v tujino. A mislim, da ni treba biti sramežljiv, tudi uveljavljenim avtorjem ne. Dokaz za to so profesorji, ki pridejo na tak seminar skupaj s študenti, saj vsi želijo objavljati, a jih fakultete preslabo opremijo s podatki, kako sploh vzpostaviti stik z založbo, revijo, časopisom, ter na kakšen način pisati.

Še posebej eseji in stvarna literatura so v centralnem in vzhodnoevropskem prostoru povsem drugačni od tega, kar pričakujejo in v čemer uživajo angleški bralci. Ne pravim, da je en način boljši, ampak evropski format se preprosto ne prikupi angleškim bralcem. Zato je treba že v osnovi za to publiko drugače pisati. Zelo učinkovita je vpeljava protagonista, da skozi njegove oči gledamo zgodbo. Ideje in teorije morajo biti prikazane skozi konkretne anekdote. Besedilo o teoriji kaosa bi moralo recimo imeti znanstvenika, ki ima zanimivo osebnost in je aktivno v stiku s teorijo kaosa. Šele tedaj lahko avtor stopi nekoliko nazaj in spregovori o teoriji kaosa na splošno.

To nikakor ni poneumljenje besedila, njegova vsebina je lahko v vsakem primeru inteligentna, na koncu vendarle štejejo dobre, izvirne ideje. Ko Američanu ni popolnoma jasno, kaj skuša avtor povedati, domneva, da avtor ne razume ideje ali da ni dovolj dober pisec, da bi jo razumljivo pojasnil. Domnevam, da evropski način pisanja izhaja iz bojazni, da bodo bralci razumeli preveč, in zato skušajo komplicirati v upanju, da bodo tako zveneli pametneje. Cilj vsakega pisca v angleškem okolju je, da ljudem zbudi občutek, da so pametni. Tukaj postanejo avtorji zares pametni šele, ko so nerazumljivi. Gre za dve različni mentaliteti. Nobena ni objektivno boljša, a z načinom pisanja, ki ga pričakujejo angleški govorci, se avtorju odpre mnogo večji trg.

Vedno je prostor za inovacijo, a do neke mere to dejansko vpliva na knjige. Večina knjig je prilagojenih temu, da imajo tudi uredniki, ne le bralci, kratek razpon pozornosti. Ko dobijo novo knjigo, iščejo razlog, da bi nehali brati. In pomembno je, da jih avtor z načinom pisanja zgrabi za vrat in prisili, da nadaljujejo. Od tod cliffhangerji na koncu poglavij. Rad se šalim, da Balzac ne bi nikoli našel založnika, če bi pisal danes, Oče Goriot se namreč začne s 30 stranmi opisa podeželskega gostišča. Lahko je še tako dober pisatelj, a ne bi našel založnika, saj je dolgočasen na začetku. Danes se mora roman začeti s pregonom ali umorom ali pa mora pričarati neko močno podobo, sicer je avtor v hudih težavah že pri uredniku.

Veliko odličnih del je mogoče najti, a zanimivo, vse sodijo na področje umetniške literature, nisem še našel avtorja zares dobrega žanrskega dela, denimo dobrega trilerja. Slišim, da tudi ni veliko izdanih. Pisanje knjig je tukaj umetnost. Ko je enkrat umetnost, je mogoče s pisanjem dobivati nagrade, seveda pa je od tega težko živeti. Avtorje zato rad spomnim, da je od pisanja lažje živeti, če spustijo svoja artistična pričakovanja, saj je žanrsko literaturo lažje prodajati.