Esad Babačić (1965) je avtor ducata pesniških zbirk, a tudi biografije Trdobojec (2010) o boksarju Dejanu Zavcu in literarno-publicistične knjige Banda (2013) o slovenskem hokeju; je pa tudi Ljubljančan, ki v hokeju navija za Jesenice. Frontman pank benda Via Ofenziva. Fan Johnnyja Štulića. Zvezda dokumentarnega filma Slavka Hrena Vsak otrok je lep, ko se rodi (1983), stranski igralec v celovečercih Outsider (1996) in Zvenenje v glavi (2002). Pobudnik projekta Verjemi v svoj koš za obnovo košarkarsških igrišč. Človek anekdot. Nekdanji športni novinar RTV Slovenija, nekdanji sodelavec Dnevnikovega Objektiva. In tudi slovenski avtor v fokusu letošnje Vilenice.
Brez okrasja, brez šminke
Večkrat slišimo, da je v poezijo vstopil z margine, menda je bil ključen trenutek, ko je v odpadu za hišo naletel na odvrženo Šalamunovo zbirko. Odraščal je v delavski priseljenski družini, še kot mladoleten se je kot fizični delavec zaposlil v pekarni Žito. Legenda pravi, da je tam v neznosni vročini med premori legal na karton in obupan prepeval nekakšne revolucionarne pesmi. Tja segajo verzi znanega komada: Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter? Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter! Via Ofenziva torej od takrat ni bila več bend brez pevca, Babačić pa ne pevec brez benda. Tja segajo tudi policijska zaslišanja teh mladih, proti rdeči buržoaziji nastrojenih fantov, ki so znali delati družbenokritično glasbo. Tudi iz nje vstaja Babačićeva poezija.
Pesniški prvenec Kavala je izdal leta 1986, med njegove bolj odmevne knjige tistega časa sodi denimo še Malemu boksarju (1988). Kot poudarja literarni kritik Igor Divjak, je zgodnje Babačićevo obdobje dokaz, da imajo tudi udarne parole lahko poetičen učinek: »Te zgodnje pesmi so razodevale nezadovoljstvo z obstoječim družbenim stanjem, v nekonformističnem, ekspresivnem jeziku so zahtevale predvsem večjo individualno svobodo.«
Babačić je vedno pisal iz osebne, urbane izkušnje, na literarno zgodovino se ni oziral, ona pa žal prepogosto ne nanj. To je poezija brez okrasja, brez šminke, poudarja Divjak. Morda Babačića literarna elita nikoli ni docela sprejela medse tudi zaradi neposredne, preproste skladnje, ki izhaja iz pogovornega jezika, tudi jezika njegovih staršev. »Danes bi lahko rekel, da pišem v ljubljanščini, ki včasih zadiši po jugu,« je pesnik potrdil v enem od intervjujev.
Vsaj malo srca
Z leti se je njegov jezik še izčistil, besede so postale manj kričeče, izraz – pogosto nominalen, brez metafor – lakoničen. Njegova drža ostaja izrazito politična, a je do glasu prišla ranljivost, intima, kot v pesmi o obstreljevanju Sarajeva iz izbirke Kiti se ne napihujejo (2000): Dolivanje kave je podaljševanje trenutkov, / o katerih se ne govori. / Potrkavanje ob filđan / ostaja prva in zadnja molitev / sarajevskih vzpetin, / o katerih ne smeš več sanjati.
Skozi zrelejše zbirke, kot sta Divan (2006) in Sloni jočejo pošteno (2011), se je pesnikova mladostna srboritost preoblikovala v modrost, ki jo nekateri bralci vzporejajo s sufijsko mistiko, a ta vsekakor pomeni bližanje milini, ne resignaciji. Liričnim utrinkom parirajo ironični postopki in stopnjevanje paradoksa, ki se zdijo nujni ob pesnikovi kritiki potrošništva in kapitalizma, s katerim se nesolidarna in apatična slovenska družba ne zna spoprijemati. Včasih zakleneš samo enkrat / in misliš, da si anarhist, zapiše Babačić aforistično v zadnji zbirki Odrezani od neba. Z njo se je nedavno uvrstil tudi med nominirance za Veronikino nagrado.
Babačić, prejemnik nagrade za vrhunski desetletni opus velenjica – čaša nesmrtnosti leta 2014, med slovenskimi pesniki izstopa tudi v tem, da je eden redkih s kakovostno izjemno izenačenim opusom. Avtor je, ki v zgolj dveh verzih, ki pogosto tvorijo celo pesem, ogromno tvega, a se pri tem ne obotavlja. »Kdor ima vsaj malo srca, ga je kdaj tudi izgubil,« je dejal nekoč v intervjuju za Dnevnik. In redko se srečamo s poezijo, ki premore tako malo govoričenja in tako veliko srčnosti, kot Babačićeva nedavna pesem z enim samim verzom: Dež mi je vrnil strehe.
