Magistrirala je iz ustvarjalnega pisanja na Univerzi v New Orleansu, zdaj na podiplomski šoli pri ZRC SAZU dokončuje doktorat o narativnih strategijah v povezavi s travmo, žalovanjem in stigmo. Piše v angleškem jeziku, njene knjige se prevajajo in objavljajo v slovenščini. Je članica Društva slovenskih pisateljev.
V provokativno zvenečem naslovu vaše knjige sta se denimo znašli tako »vdova« kot »prasica«. Kaj ste z naslovom želeli izpostaviti?Naslov je marsikoga razburil. Ne enačim seveda ženskih figur »vdove« in »prasice«. Gre za seznam arhetipskih vlog, ki jih ženske zasedajo v patriarhalnih družbah. »Devica« je spolno čista deklica ali mladenka, ki živi pod zaščito svojega očeta. Žena oziroma »kraljica« je spolno aktivna in reproduktivna ženska, ki živi pod zaščito svojega moža. »Vdova« je ženska, ki ima spolne in življenjske izkušnje, nima pa moškega skrbnika, zato je že dolgo figura kulturne anksioznosti – velja za ranljivo in potencialno nevarno, hkrati pa je spolno nedotakljiva in spolno nevarna. »Prasico« pa bi lahko nadomestila s poljubnim številom izrazov za ženske, ki niso ubogljive ali obstajajo zunaj patriarhalnih vlog, denimo »kurba«, »mrha«, »cipa«. Poznamo ogromno žaljivih besed. Prasico sem pravzaprav izbrala zaradi rime. Zanimivo pa mi je, kot ugotavljam zdaj, da ima beseda prasica v slovenskem okolju celo močnejšo konotacijo kot kurba.
Kako to, da je v družbi lažje biti vdovec kot vdova?Koncept vdove je bil dolgo izključno ženska družbena kategorija. Šele v 14. ali 15. stoletju so v angleškem jeziku dodali izraz tudi za moškega. V nekaterih jezikih še danes ni moškega ustreznika. Veliko razlogov je, da so izkušnje vdov drugačne od izkušenj vdovcev. Ženske imajo po navadi na voljo manj ekonomskih sredstev, zato z vdovstvom ekonomsko obubožajo. V družbenem kontekstu pa se na neki subliminalen način od vdov pričakuje, da bodo nosilke spomina na umrlega moža in da mu bodo zveste tudi po njegovi smrti; da se torej njihovo življenje na neki način konča z moževim. Družba ima za vdovce drugačne skrbi: kdo ga bo nahranil, kdo bo spal z njim, kdo bo vzgajal njegove otroke. Skratka bolj praktične in manj metafizične skrbi. Kar zadeva mojo osebno izkušnjo, sem se počutila kot »preganjana« vdova, ko so me ljudje po Aleševi smrti nenehno spraševali: »Ali se vračaš domov?« Že skoraj trideset let živim v Sloveniji, sem zelo produktivna. Kaj ni Slovenija moj dom?
V knjigi pišete, kako so drugi definirali smrt vašega soproga kot samomor, vi in vaši otroci pa ste prepričani drugače. Takšne dileme so v bistvu nerazrešljive, kljub temu pa terjajo odgovor.Vprašanje, kako je nekdo umrl, vse najmanjše podrobnosti o tem, tudi fizične, se zdijo tistim, ki so ostali za nekom, izjemno pomembne, sploh v prvih dneh, tednih, celo mesecih po smrti. Vedno znova jih v mislih premlevate: kaj bi lahko storili drugače, kaj bi lahko on naredil drugače, kakšen naključni dogodek bi se moral zgoditi, da bi smrt preprečil. Enako velja, ko nekdo umre naravne bolezni. Je hodil k pravemu zdravniku, je jemal pravo zdravilo? Toda vsi tisti trenutki skoraj neznosne tesnobe, jeze in celo krivde, trenutki, ki sem jih zabeležila v tej knjigi, se s časom umaknejo na manj boleče mesto, več prostora pa zavzame spomin na polno življenje, ki sem ga delila z Alešem.
Kdaj je žalovanja dovolj, kdaj naj bi se zaključilo?Vsako žalovanje je edinstveno, zato ni mogoče natančno določiti, koliko časa je potrebno. V sodobni družbi imamo zelo malo ritualov okrog smrti in žalovanja, smrt je privatizirana, birokratizirana in medikalizirana, zato se mora večina žalujočih sama soočati z žalovanjem. V raziskavi za to knjigo sem ugotovila, da so judovske tradicije najbolj humane in modre ter tudi najbolj poštene do vdov. Pri njih obdobje žalovanja traja eno leto, nato pa nastopi čas, ko se pogleda naprej, ne več nazaj, ko se ponovno zaživi. Pri meni je trajalo veliko več kot eno leto, da sem spet našla stabilnost in umirjenost.
Vdove se morajo po izgubi moža mnogokrat soočati tudi z izgubo socialnih stikov, recimo prej skupnim prijateljem postanejo nekako odveč, kar popisujete tudi vi.Če pogledamo antropološko, so statusni prehodi v življenju, na primer od žene do vdove, pogosto priložnost za »mobilnost navzgor« ali »mobilnost navzdol«, torej bodisi se socialni status zviša ali zniža. Nobenega dvoma ni, da se socialni status vdove zniža. To sem občutila sama, tudi v prijateljskih odnosih, družabnem življenju, ko so nehala prihajati povabila mnogih poročenih prijateljev. To so trenutki, ko moraš biti močan. Takrat raste debelejša koža, ne nazadnje spoznavaš nove prijatelje. To je v bistvu pretresljiva izkušnja, ki si je ne zaslužiš, ko greš skozi izkušnjo najgloblje izgube in žalosti.
Ob svoji izkušnji pripovedujete tudi zgodbe drugih vdov: nekatere ženske so resnične, nekatere iz svetopisemskih zgodb in legend. Katera se vas je najbolj dotaknila: Roop, Judita, Gertruda, Tamara…?Oh, všeč so mi vse moje vdove. Bile so kot čudovit zbor, ki mi je delal družbo med pisanjem knjige. Toda najbolj so mi bile všeč tiste močne, zvite, tiste, ki so znale preživeti, tako kot Tamara in Judita, celo tiste maščevalne, na primer Hekuba, ki najprej ni dobila svojega mesta v knjigi. Nisem namreč nameravala vključiti mitoloških vdov – Hekube in slamnate vdove Penelope –, mislila sem, da bo vse skupaj preveč zapleteno. Toda neke noči, ko sem imela rahlo vročino, je Hekuba vso noč stala ob moji postelji. Bila je jezna, da si drznem pisati knjigo o ženskih arhetipih, ne da bi vključila tudi njo. Moje postelje ni zapustila, dokler ji nisem obljubila, da jo bom dodala. Naslednji dan je temperatura padla in sem začela pisati njen del.
