Ko danes govorimo o grafičnem romanu kot o enakovredni literarni formi, pogosto pozabimo, da ta status ni bil samoumeven. Dolga desetletja je strip veljal za zabavno, pogosto otroško ali žanrsko literaturo. Prelom se je zgodil postopoma, a le redka dela so imela tako močan in trajen vpliv kot risoroman Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu ameriškega avtorja Chrisa Wara. Knjiga, ki je leta 2000 izšla v knjižni obliki, velja danes za eno ključnih del sodobnega stripa, delo, ki je medij dokončno postavilo ob bok »veliki« literaturi.
Zgodba o osamljenosti, ki preseže generacije
Na prvi pogled je zgodba preprosta. Jimmy Corrigan je odrasel moški, ki živi z materjo, ima skromno službo in skoraj ne obstaja v socialnem svetu. Njegovo življenje se spremeni, ko ga prvič pokliče oče, ki ga ni nikoli poznal, in ga povabi na srečanje. Toda srečanje, ki bi lahko bilo začetek novega odnosa, se hitro izkaže za nerodno, tiho in boleče. Ware iz tega preprostega zapleta razvije presenetljivo kompleksno pripoved o odnosih med očeti in sinovi, o nezmožnosti bližine in tem, kako se čustvena zapuščenost prenaša skozi generacije.
Zgodba se prepleta z drugo časovno ravnjo, ki nas popelje v Chicago ob koncu 19. stoletja, kjer spremljamo Jimmyjevega dedka kot otroka. Vzporedna pripoved razkrije, da Jimmyjeva osamljenost ni naključje, temveč dediščina družinskih odnosov, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo. Prav ta večgeneracijska struktura daje delu izjemno emocionalno težo: risoroman ne govori le o enem človeku, temveč o dolgem tihem nizu čustvenih zlomov.
Ware pri tem presenetljivo pogosto posega po humorju, vendar je to humor nelagodja, drobnih absurditet vsakdanjega življenja. Bralec se nasmehne, a hkrati začuti globoko melanholijo. Prav ta dvojnost je ena največjih kvalitet knjige.
Če je vsebina čustveno močna, je forma naravnost osupljiva. Jimmy Corrigan ni strip, ki bi ga prelistali v enem večeru. Strani so zasnovane kot kompleksne vizualne kompozicije: drobni paneli, diagrami, sheme, retro tipografija in navidezna »navodila« za branje ustvarjajo občutek, da bralec ne drži v rokah le knjige, temveč nekakšen umetniški objekt. Branje zahteva potrpežljivost in pozornost, a ravno zato postane izjemno nagrajujoče.
Ware obravnava strip skoraj kot arhitekturo. Čas, prostor in spomin so razporejeni po strani tako, da bralec zgodbo ne le bere, temveč jo dobesedno raziskuje. Kritiki so njegovo delo primerjali z modernističnimi romanopisci, kot so Joyce, Kafka ali Beckett; primerjave, ki bi se še pred nekaj desetletji zdele pretirane, danes pa se zdijo samoumevne.
Mednarodni uspeh knjige je bil izjemen. Prejela je številne prestižne nagrade, med drugim Guardianovo first book award, ameriško knjižno nagrado in nagrado festivala v Angoulêmu. Še pomembneje pa je, da je spremenila način, kako o stripu razmišljajo literarni kritiki, založniki in bralci.
Jimmy Corrigan je namreč knjiga, ki dokazuje, da strip ni le medij za superjunake ali humor, temveč prostor za subtilne, kompleksne in globoko človeške zgodbe. Je delo, ki ga beremo počasi, k njemu se vračamo in ga vsakič znova odkrivamo. In prav zato ostaja ena najlepših vstopnih točk za vse, ki želijo odkriti, kako daleč lahko seže sodobni grafični roman.