Dušan Jelinčič, dolgoletni novinar Primorskega dnevnika in Radia Trst A ter zavzeti alpinist, je diplomiral iz sodobne književnosti in modernih jezikov. Prav književnost je prepletla vse njegove druge dejavnosti. Za to je bilo potrebno tudi srečno naključje: prvi roman Zvezdnate noči, ki je postal ena največjih uspešnic sodobne slovenske književnosti, je nastal iz podlistka na športnih straneh časopisa, v katerem je opisoval slovensko alpinistično odpravo v Karakorum. Alpinističnemu romanu je sledila še alpinistična kriminalka, nato pa še vrsta razvojnih romanov, v katerih opisuje mladostne stiske svoje generacije v zamejstvu. Nagrado Prešernovega sklada mu je prineslo meditativno delo Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki je nastalo na podlagi pisne zapuščine njegovega očeta Zorka Jelinčiča, vodje antifašistične organizacije TIGR.

Novinar in strokovnjak za sodobno književnost – zdi se, da vam je bilo pisateljevanje usojeno?

Od ranega otroštva sem bil predvsem strasten bralec, sanjal sem, da bom pisatelj. A manjkalo mi je zaupanje vase. Prvi tekst, ki sem ga napisal kot študent sredi 70. let, sem pod naslovom Legenda o človeku, ki je govoril z vetrom objavil šele leta 2004, ko sem že pridobil samozavest in ugled z drugimi knjigami.

Proslavili pa ste se s knjigo Zvezdnate noči o alpinističnem vzponu na Broad Peak v Karakorumu, za katero ste pričakovali, da bo zanimala predvsem ljubitelje alpinizma, ne pa najširše javnosti, tudi italijansko.

To moje pisanje je bilo sprva dejansko namenjeno ljubiteljem športa. Na Primorskem dnevniku sem bil neko poletje odgovoren za športno stran časopisa, za katero naj bi poiskal avtorja novega podlistka, a ga nikakor nisem našel. Tako sem se v stiski lotil pisanja sam, in sicer o moji udeležbi v slovenski odpravi na Karakorum. Pisal naj bi ga le do septembra, a ker je bil podlistek zelo bran, je urednik sklenil, naj pišem še naprej. Ljudem je bil všeč moj drugačni način pisanja. Iz tega se je rodila knjiga Zvezdnate noči, ki je izšla leta 1990, odtlej pa še štiri predelane izdaje.

Knjigi se pozna, da je nastala kot podlistek, nenavadna je, razdeljena na kratke »sekvence«, kot bi šlo
za scenarij.

S to knjigo sem postal pisatelj, ki pleza, in ne plezalec, ki piše. Mnogi plezalci so napisali svoje spomine, a plezalec popisuje svoje dosežke, govori o tehnikah, iskanju poti, mene pa je zanimala druga stran. Zame je gora kup kamenja, Everest je bil in bo vedno tak, kot je. Ko pa v ta izjemni okvir postaviš človeka, človeško dušo, ki se edina spreminja, to spremeni vse. In to me zanima. Nekateri alpinisti s tem niso bili zelo zadovoljni, ker sem pisal tudi o človeških napakah, zavisti, tekmovalnosti, ne le o junaštvih, a jaz sem pisatelj, ne morem poročati le o klinih. Knjigo sem dal prevesti v italijanščino in zanjo sem potem dobil tudi največjo italijansko nagrado.

Če so Zvezdnate noči nekakšen potopisni žanr, je nato sledila čisto prava kriminalka, Umor na K2?

Res je, zdelo se je nekako logično. S Tadejem Golobom sva se kot nominiranca za kresnika pogovarjala o tem, da je tudi kriminalka postala literatura, lahko je dobra ali slaba. Njegova je recimo odlična.

Plezanje pa imate v družini, vaš oče Zorko Jelinčič je bil alpinist, kajne?

Da, bil je prvi soplezalec Klementa Juga in gotovo je, da imam po njem tudi jaz v sebi goro. Oče je bil v vrhunski fizični pripravljenosti, ne pozabimo, da so takrat ljudje večinoma hodili peš po hriboviti pokrajini. Ko so Italijani v 20. letih ukinili slovenska društva, jih je oče v šestih mesecih obnovil 75, to pa je pomenilo ure in ure kolesarjenja po makadamskih cestah.

Leta 1927 je postal vodja organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je združila primorski upor zoper fašizem. Tri leta pozneje so ga zaprli?

Aretirali, nato pa obsodili na dvajset let zapora. Odsedel jih je devet.

Njegovim spominom na zaporniški čas ste posvetili knjigo Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca. V njej ste zapisali, da ste njegova pisma, na podlagi katerih je knjiga nastala,
našli ob očetovi smrti. Takrat ste
imeli enajst let, ste jih hranili vse
do te knjige?

Ali ste opazili to? Se vidi, da ste novinarka! To v uvodu je bolj pisateljska svoboda, ni bilo čisto tako. Očetov kovček, poln zapisov, ki jih je pred smrtjo napisal po naročilu znamenite primorske zgodovinarke Milice Kacin Wohinz, je po njegovi smrti na inštitutu zadržala ona, kopijo pa je dala meni. Trideset let po očetovi smrti so njegovi zapisi izšli v knjigi Pod svinčenim nebom. In šele po tem izidu sem začel premišljevati o knjigi. Poglejte: o TIGR so pisali mnogi resni proučevalci, zgodovinarji, pa tudi nekateri strokovno povsem nepripravljeni pisci, tudi v slabi veri. Zdaj je čas, da o tem pišejo tudi pisatelji, ki to zgodovino postavijo v literaturo. Iskal sem torej način, kako napisati zgodovinski roman, v katerem si ne izmišljuješ, ampak najdeš način, kako v fikcijo pripeljati resnične dogodke. Vse, kar sem v tej knjigi napisal, je vsaj možno, okoli 8o odstotkov, predvsem način njegovega razmišljanja. Tudi zato sem se odločil za polarhaično pisanje, ki bralca mentalno prestavi v preteklost, in zato tej knjigi pravim prvi tigrovski roman, četudi je bilo nekaj že napisanega, a bila je čista fikcija, ki nima nič skupnega z zgodovinskimi dejstvi. Jaz si nisem izmišljeval, šlo mi je za memoaristiko, oprl sem se na tekste in tudi na listke, na katere je oče napisal le besedo, dve, na primer ricinus, eksplozije, končno vojna, se pravi na nekakšne njegove opomnike, da kasneje dogodkov, občutkov ali razmišljanj ne bi pozabil. In te pojme sem uporabil kot iztočnice in za naslove poglavij. Dobesedno pa sem navedel le dva stavka, ki ju je zapisal ob smrti prve žene, ki je umrla ob porodu: »Smrt. Moja nadvse ljubljena žena je umirala na porodu, jaz pa sem bil nemočna priča tej tragediji.«

Ob osebni tragediji je okoli njega, potem ko se je po devetih letih vrnil iz italijanske internacije, kmalu zabobnela še druga vojna, ki so se je – in v tem je strašen absurd – Primorci razveselili. Ker so verjeli, da bodo nacisti pregnali fašiste.

Ena največjih očetovih dilem je bila že od začetka 30. let ta: ali naj beži v tujino, ko je bilo jasno, da ga bodo kot voditelja TIGR aretirali, ali ne. Nekateri so dejansko odšli, on pa ni mogel, etika mu ni dala, ne njemu ne nekaterim drugim. In tako so odšli v zapor. Očeta so aretirali po atentatu na tržaški časopis La voce di Trieste, kjer je bil ubit novinar, ki je prišel v redakcijo, ko naj bi bila ta prazna. Štiri atentatorje so potem ustrelili na Bazovici, očeta pa obsodili na dvajset let zapora, četudi ga takrat sploh ni bilo v Trstu, bil je v bolnišnici, ker se je poškodoval pri plezanju. Po vrnitvi iz internacije so ga čez slabo leto, aprila 1941, spet skupaj z drugimi, internirali v Isernio. In res je, slovenski domoljubi so verjeli, da bo vojna zlomila fašizem. In ga tudi je, a za strašno ceno.

Tu so tudi njegovi pomisleki o tem, ali je prav žrtvovati toliko življenj, tudi ljudi, ki se niso sami odločili za boj. To je verjetno najstrašnejša dilema vseh osvobodilnih vojn.

Oče je bil tigrovec. Oče je bil gandi. Bil je oboje. V Gorici se je posvečal predvsem prosvetnim in študentskemu društvu. V Trstu pa je mlajša generacija verjela v oboroženi boj, saj so bile v mestu tudi razmere hujše. Marušič in drugi so verjeli v boj, občasno se jim je pridružilo tudi nekaj Ljubljančanov, Zelen in drugi, ki so v Trstu ubili kakšnega špijona, represija pa se je znesla nad Tržačani. Po preverjenih podatkih so ubili trinajst ljudi. Oče je imel s tem težave, TIGR naj bi oskrboval Slovence na zasedenem ozemlju, organiziral protestne akcije, kakršne so bile zažigi vrtcev in šol, iz katerih so pregnali slovenske učitelje, ne atentati. Tako se je zgodilo, da so ubili nekega italijanskega učitelja, ki naj bi jetičen pljuval slovenskim otrokom v usta, da bi jih okužil; a se je pozneje pokazalo, da to ni bilo res. To je vojna, vse hudo se zgodi.

Vse te strašne dileme in zmeda so očeta že od začetka, še posebno pa v letih zapora, silile v premišljevanje, kako naj človek ravna v izjemnih razmerah. To se je potem občasno zlorabljalo, moral sem se celo nasmejati, ko se je nekomu v politični gorečnosti zapisalo, da je bil TIGR katoliška desničarska organizacija. Logično je, zakaj so si jo skušali prisvojiti: bila je prva protifašistična uporniška organizacija v Evropi. Da so bili v njej tudi verni ljudje, v ničemer ne spremeni tega dejstva, primorski verniki so bili zavedni Slovenci, ki so se borili za pravičnejši svet.

Kako ste se počutili, ko so spomladi šli pred tigrovski spomenik Janša, Pahor in drugi, pred tem pa umaknili vence, ki so jih dva dni prej tja položili člani Društva TIGR in drugi udeleženci?

Grozno. Bil sem ogorčen. Smo protestirali, javno! Da berejo Balantiča ob dnevu TIGR! TIGR je bil predhodnik NOB, ne pa vaških straž!

Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je v prvi vrsti intimno občutenje zapornika, ki je podvržen strahotnemu mučenju z ricinusom, samico, mrazom, ki ga skrbi za internirani ženo in hčerko, za domače in za soborce, predvsem pa meditacija o smislu v pogojih, ko življenje visi na nitki.

Točno tako. Knjiga morda sploh ne bi nastala, če ne bi ob stoletnici požiga tržaškega Narodnega doma in devetdesetletnici ustrelitve bazoviških junakov objavili natečaja za knjigo na temo Slovencev pod fašizmom. Takrat sem si rekel: dajmo te dokumente spraviti v literaturo. Da sem prav za to knjigo prejel nagrado Prešernovega sklada, sem izredno vesel.

Na neki način pa večina vaših knjig, tudi ta, govori o mladih moških, kot da bi ves čas pisali razvojne romane.

Pišem tisto, kar poznam.

Sebe v mladosti?

(Smeh.) Ja! Doživel sem najtrša študentska leta, bil sem del grozno razočarane generacije, ki je videla, kako se je fašizem potuhnil, kapitalizem okrepil, bil sem skrajni levičar, jezen mladi Slovenec v Trstu, ki je namesto pijančevanja študiral Marxa, bil sem pripadnik skrajne organizacije Democrazia proletaria, nekateri med nami so celo zašli v Rdeče brigade, ki so bile kriminalna organizacija, a resničnih informacij takrat ni bilo, za politično naivne pa so bile Rdeče brigade celo pravične, za tujsko legijo so nekateri verjeli, da dela red. Ves ta čas z vsemi zablodami vred, predvsem pa z vsemi potovanji po Južni Ameriki, Afriki, je bil zame konstitutiven, takrat sem se naredil. In verjetno zato toliko mojih junakov pričakam prav v tem obdobju.