Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec: Nerazumljive besede so ljudi v koronakrizi vznemirjale

Nedavno je bil z zbirko esejev Kozmologija nominiran še za Rožančevo nagrado. V zbirki si na izrazito komunikativen način med drugim prizadeva za to, da bi znanost – tudi jezikoslovje – približal prav vsakomur.

Še vedno.

Ja, gre za pojav, ki ga vsaj v Avstriji, Nemčiji in Franciji – v odnosu do jezikoslovcev – nisem opazil. Je pa to po mojem mnenju odraz večdesetletnega grajenja podobe jezikoslovca kot nekakšnega avtoritativnega presojevalca našega jezika. Torej grajenja sveta, v katerem samo jezikoslovci vemo, kako se govori pravilno knjižno slovenščino. Sam si že dolgo zelo prizadevam, da bi se takšno stanje spremenilo, da torej ljudje jezikoslovcev ne bi imeli za napadalne pse, ampak za dobrohotne svetovalce, na katere se lahko obrneš in ki ti ne bodo nikdar očitali tvojega jezika, ampak ti bodo postregli s podatki, ki jih potrebuješ.

Verjetno tudi s tem, da je slovenski knjižni jezik v splošni rabi relativno mlad. Polno življenje je zaživel šele konec 19. stoletja, življenje v res vseh oblikah pa v resnici šele po osamosvojitvi. Zato se je v ljudeh začel popolnoma podzavestno razvijati občutek, da se moramo za ta jezik boriti, da moramo biti zanj ves čas zaskrbljeni, in ker je bila ob tem prisotna vsesplošna negotovost, kaj v resnici knjižna slovenščina je, je bilo po eni strani najbolj enostavno to odgovornost poriniti v roke avtoritetam. Hkrati pa je res tudi to, da se je vsaj del jezikoslovja dobro počutil, kadar je nastopal nekoliko bolj avtoritativno.

Morda se s tem zelo neupravičeno povezuje neki novi mit, da jezikoslovci vse dovolimo. To ne drži. Jezikoslovci samo postrežemo s stvarnimi podatki, kaj v knjižnem jeziku resnično deluje kot napaka, kaj deluje kot zaznamovano in kaj je zgolj stvar osebnega okusa govorca in ne temelji na podatkih. Neodgovorno bi bilo, če bi ljudem svoj osebni okus vsiljevali kot zakon.

Vsak jezik omogoča, da isti pomen izrazimo na več načinov. Tu večinoma sploh ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, ampak za vprašanje, kaj bo v določenem besedilu lepše zvenelo ali kaj bo bolj v skladu z rabo v naši neposredni okolici ali v določenem časopisu, knjigi, na določeni spletni strani. Tudi v takšnih primerih znamo svetovati, kaj je bolje in kaj je slabše. Novi pravopis bo puščal svobodo, hkrati pa usmerjal vsakega, ki si bo to želel. Nekateri pač z izbiranjem besed nočejo izgubljati časa in jezikoslovci moramo misliti tudi na te.

Zagotovo mi koristi to, da se profesionalno ukvarjam z zgodovino misli o jeziku. Tu zelo hitro pridemo do vprašanja – in odgovora na vprašanje – zakaj smo si ljudje sploh omislili knjižni jezik. Nismo si ga omislili zato, da bi si otežili življenje. Tudi pravopisa si nismo omislili zato, da bi imeli več preglavic. Oboje smo vzpostavili predvsem zato, da bi nam bila uporaba jezika lažja. Da ne bi ves čas, ko govorimo v knjižnem jeziku, razmišljali o tem, kaj bi bilo bolj ustrezno, na kaj se bo naš sogovornik bolje odzval.

Namen knjižnega jezika je lažje življenje. To je zelo podobno kot pri prometnih znakih – vložiti moramo nekaj truda v to, da jih obvladamo, potem pa preprosto vozimo v skladu z njimi. Pri knjižnem jeziku tudi ne gre brez truda, a jezik je naše bistveno življenjsko orodje. Nič se ne zgodi izven jezika. Je tudi obleka, po kateri nas ljudje sodijo. In verjetno si le redki želijo biti nagi ali razcapani.

Ravno s pomočjo Frana in Jezikovne svetovalnice smo se jezikoslovci v zadnjih letih resnično približali vsakemu od naših uporabnikov. Smo v dnevnem stiku z mnogimi, ki nam predlagajo obravnavo novih besed ali so v najrazličnejših jezikovnih zadregah. To se je še zlasti poznalo v času koronavirusa. Že dolgo nismo bili pod takšnim plazom najrazličnejših vprašanj, ki so nam jih postavljali tako novinarji, zakonodajalci, ljudje iz javne uprave kot tisti, ki jih jezik preprosto zanima. In na takšna vprašanja se nam je zdelo smiselno zelo hitro odgovoriti – kako naj se nove besede pišejo, sklanjajo, kako naj jih uporabljamo…

Prišlo je tudi do zelo pospešenega pojava tako imenovane determinologizacije. To pomeni, da postanejo določeni pojmi, ki so se prej uporabljali znotraj neke zelo zaprte skupine strokovnjakov, naše vsakdanje besedišče. Dejansko smo skozi koronakrizo vsi postali nekakšni strokovnjaki za epidemiološka vprašanja in besede, kot so prekuževanje, samoizolacija ter podobne. Vse tovrstne besede smo tokrat izjemoma že kar sproti razlagali v Sprotnem slovarju slovenskega jezika, saj je bila v tistih dneh tudi razumljivost sporočil širši javnosti ključna. Nerazumljive besede so ljudi vznemirjale. Na Franu smo pripravili tudi spletno stran s seznamom vseh besed, povezanih z epidemijo, in temu dodali številne zanimivosti – na primer to, da se je prostoru za karanteno v 19. stoletju reklo prestanišče ali da imajo slovenska narečja številna različna poimenovanja za mrzlico in jetiko.

Niti v sanjah, Fran je bil resnično za vse nas presenečenje. Očitno smo se ob pravem času na pravi način odzvali na potrebo, ki je ni prej nihče zaznal v dovolj veliki meri. Torej imeti portal z vsemi možnimi in lahko najdljivimi podatki o jeziku, in to portal, ki je hkrati vizualno privlačen in ga je prijetno uporabljati. Prednost Frana v svetovnem okviru je ravno v tem, da je iskanje izredno enostavno, da je brezplačno, da se portal ves čas posodablja in vzdržuje stik z uporabniki in da nam ni treba poznati različnih tipov slovarjev, da bi lahko našli tisto, kar iščemo, saj poskuša sistem sam predvideti, kaj nas zanima.

Po mojem mnenju je pomembno tudi to, da Fran informacije ponuja postopoma, da torej uporabnika ne napade naenkrat z vsem, da ga ne prestraši že ob vstopu na spletno stran in da so slovarji na njem zanesljivi, ne narejeni napol. Lahko smo res ponosni – estonski portal je odličen, a mnogi podatki še manjkajo, španski in norveški sta plačljiva, slovaški je z uporabniškega vidika še zelo na začetku, brezplačni nemški ima opombe, da posamezni podatki še niso popolni, konkurenčna Dudnova nemška spletna stran ima ponekod okleščene podatke in vrsto reklam, nizozemski je dober, a ne samo slovarski, tako da mora uporabnik poznati različne priročnike. In tako naprej. Google postaja tu pomemben igralec, a je še vedno precej nezanesljiv.

Na Slovenskem je srečna okoliščina, da se je z enojezičnim slovaropisjem ukvarjal tako rekoč samo Inštitut za slovenski jezik, pripomogla k temu, da lahko na enem mestu ponudimo resnično skoraj vse, kar je bilo o slovenskem jeziku napisanega v obliki slovarjev. Že v Nemčiji si česa takega ne morejo privoščiti, saj so različni slovarji nastajali na različnih institucijah in so zato tudi na različnih portalih. Tudi naši hrvaški kolegi delajo zelo dobro, vendar so v težjem položaju.

Celoten sistem funkcioniranja znanosti je izrazito zapleten, navsezadnje gre za vrsto ved, ki so si med sabo različne tudi glede potreb po načinu financiranja. Menim, da je prva naloga znanstvene politike trenutno to, da po mnogih, res mnogih letih neuspešnih poskusov pripelje do konca zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti. V več mandatih se je namreč zgodilo, da je vsakič, ko je ministrom in njihovim pomočnikom uspelo dobiti dober vpogled v vse razsežnosti zakona in ko so bili končno sposobni uskladiti zelo različne interese, pred končno vložitvijo zakona v postopek padla vlada. Tu ne gre toliko za politična vprašanja kakor za zahtevno delo zasnove novega sistema. In žrtve tega, da gre za kompleksen zakon, ki resnično potrebuje veliko časa, smo že dolgo prav – raziskovalci.

Drugo vprašanje pa je seveda tudi finančno. Znanost poleg projektov potrebuje prosti tek, svobodo, čas, v katerem lahko znanstveniki naredimo raziskave, ki pomenijo preboj, raziskave, za katere ne moremo predvideti rezultatov, skratka, potrebuje čas za vse tisto, kar znanost v najčistejši obliki je – iskanje novega. Še najslabše je, če se znanost podreja samo »potrebam gospodarstva«. Prava znanost ni izvajalec gospodarskih idej, prava znanost takšne ideje šele sproža.

En sam proračun je manj problematičen kot trend. Dokler ne bomo dosegli enega odstotka BDP za znanost – zdaj smo na manj kot 0,6 odstotka – bomo še naprej delovali v nenormalnih, kriznih razmerah. Podhranjena znanost nima smisla, ker ne omogoča sproščenega razvoja, ampak je usmerjena samo v iskanje priložnosti za preživetje. Resno delo nadomesti preživetveni nagon. Manj ko je denarja za znanost, manj je iskanja novih rešitev. In mislim, da je ključen problem celotnega razmišljanja o znanosti v zadnjih letih to, da samo še seštevamo rezultate, ki so mnogokrat zgolj navidezni, ker smo se vsi primorani samo še boriti za denar. Če je denarja premalo, se tudi slabosti sistema potencirajo.

Kako daleč je privedla formalizacija znanosti, lahko vidimo na primer iz majhne podrobnosti pravilnika o napredovanju profesorjev in raziskovalcev. Če želiš napredovati, moraš biti uspešen mentor vsaj enega ali dveh novih doktorjev znanosti. To pomeni, da se mora v vedah, v katerih ne deluje veliko znanstvenikov, profesor, še zlasti pa raziskovalec, ki ne poučuje na fakulteti, potruditi, da naredijo doktorat tudi tisti, ki bi jih po svoji vesti moral ustaviti in jim reči, da za doktorat niso primerni. Sicer ne napreduje. In obratno – kdor dela doktorat, je pod pritiskom, da mora doktorirati čim hitreje, po možnosti brez porodniškega dopusta, da ne bi oviral napredovanja svojega mentorja.

Druga podrobnost je, da nas je tako imenovana bibliometrija pripeljala v neznansko kopičenje števila novih znanstvenih objav dvomljive kvalitete, ki zelo malo pripomorejo k razvoju znanosti. Vendar pa so od izdajanja in bibliometričnega razvrščanja vedno novih in novih člankov odvisni ogromni zaslužki. Za podatkovne baze tujih multinacionalk, na podlagi katerih se ocenjuje vrednost naših znanstvenih objav, samo slovenska Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) plača skoraj šest milijonov evrov letno.

Smo samo ena od številnih držav, ki so zapadle v pojav »objavi ali propadi«, ki ga je ravno te dni javno problematizirala angleška ministrica za znanost Amanda Solloway. Preden bomo tudi sami pricapljali do podobnega spoznanja, nam bodo v humanistiki propadle tako imenovane nacionalne vede, torej slovenistika, slovenska zgodovina, umetnostna, literarna in kulturna zgodovina, narodopisje… V odboru za znanost si znanstveniki že dolgo prizadevamo tudi za temeljito študijo o recenzentskem sistemu za dodelitev projektov ARRS, ki je trenutno še najbolj podoben loteriji. Nisem pa pesimist, saj nas vedno več razmišlja v podobni smeri.

To v teoriji zveni zelo lepo, v praksi pa se obnese samo pri nekaterih vedah. Zelo dvomim, da bomo ob pretirani internacionalizaciji slovenskega visokega šolstva dobivali profesorje z Oxforda, Stanforda in Berkeleyja, ki se bodo vsi navdušeni nad našo mednarodnostjo zatekali v naš prostor z našimi skromnimi plačami. Opuščanje znanstvenega slovenskega jezika pa nas lahko znova privede v 19. stoletje, ko so bili argumenti za rabo nemščine povsem enaki, kot so danes za rabo angleščine. Jezik ni samo orodje, je tudi način razmišljanja.

V zadnjih letih gre razvoj znova v pravo smer. Kar smo želeli nekateri jezikoslovci doseči, je, da bi v osnovni in srednji šoli prišlo do boljšega poznavanja osnov jezikovnega sistema kot celote. Ta znanja lahko nato učenci uporabljajo tudi ob opazovanju in učenju novih jezikov in sporočanja nasploh. Dobro poznavanje osnov, tega, kako jezik deluje, je namreč bistveno za jezikovno samozavest, in šele ko jo imamo, lahko jezik v resnici uporabljamo kot vsakodnevno orodje.

Slovnične vsebine so bile mnoga leta razrezane in razsekane na številne konce po celotni osnovnošolski in srednješolski vertikali in nihče več ni imel natančnega vpogleda v celoto. Preveč se je izhajalo zgolj iz besedil. To je podobno, kot če bi se pri geografiji tako intenzivno učili o posamičnih mestih, da ne bi nihče več vedel, na katero od celin določeno mesto sploh spada. Slovnico poskušamo znova vrniti »na celine«. V tem smislu v pouk slovenščine – in na maturo – zelo počasi dodajamo zavest o pomenu obvladovanja celote. Sam sem v ta namen napisal šolski slovnici.

O tehnologiji pri pouku lahko vsi govorimo samo zelo na pamet, ker imamo premalo časa, da bi lahko ocenjevali na podlagi dolgotrajnejših raziskav. Zelo poučno je bilo zame nedavno branje v New York Timesu, kjer je avtor članka opisoval, kako najboljše in najdražje šole v Ameriki vse bolj omejujejo rabo tehnologije pri pouku in kako jo najcenejše šole, ki jih obiskuje tudi socialno najnižji del prebivalstva, vse bolj spodbujajo. Če je v Ameriki večja uporaba tehnologije pri pouku lahko znak slabšega socialnega položaja, bi nas moralo to napeljati vsaj k previdnejšemu razmisleku o tem, v kolikšni meri tehnologijo vpletati v izobraževalni proces.

Ne samo dva otroka, ampak tudi ženo, ki je profesorica. Doma smo imeli tako resnično zelo šolsko vzdušje, delo se je razvleklo od zgodnjega jutra do poznega večera. Moj temeljni vtis je bil, da so se vsi – tako učitelji kot večina učencev – zelo potrudili, da pa je šlo mnogo več časa za manjši učinek. Učiteljsko delo na daljavo je napornejše, iskati je treba stik z učenci, ure prek Zooma in podobnih aplikacij se večinoma ne obnesejo na tak način kot ure v šoli, ker učitelj enostavno ne more ujeti vseh reakcij učencev, ne more videti, kdo razume, komu morda kakšna malenkost ni jasna… Dobri učitelji so bili torej ob rednem usvajanju snovi prisiljeni še v veliko individualnega dela s posameznimi učenci.

Izkušnja popolnoma digitaliziranega življenja je bila zagotovo koristna in pokazalo se je, kje lahko digitalizacija prispeva h kvalitetnejšemu izobraževanju, vendar se je tudi izkazalo, da je bistvena komponenta vsakega poučevanja še vedno človeški stik. V obdobju izolacije smo se na področju šolstva z nadčloveškim trudom zelo izkazali. A v resnici smo s tem zgolj preprečili katastrofo, nič več.

Prisotnost kateregakoli jezikoslovca v javnosti je koristna za stroko v celoti. V znanosti je že od nekdaj tako, da je treba ljudem, ki te financirajo – včasih so bili to meceni, danes je to javnost v najširšem smislu – svoje delo predstaviti na način, da ga razumejo. In da morda razumejo tudi to, da znanstveno delo ni delo za tekočim trakom. To ni proizvodnja rezultatov, ampak je do neke mere tudi ustvarjalni proces v smislu razmišljanja na podlagi določenih podatkov. Izredno dobra prodaja in še boljši odzivi na knjigo Kozmologija potrjujejo, da ljudi zanima, kako dela in razmišlja jezikoslovec.

Kar sem zapisal v knjigi Kozmologija, še vedno zelo drži. Če ljudi ne bomo vzgajali v retoriki, ne bomo imeli dobrih voditeljev ali pa bomo imeli takšne, ki bodo retoriko zlorabljali, kot jo je Hitler. Moj vtis o komuniciranju gospoda Kacina v času koronavirusa je bil zaznamovan z vtisi iz osamosvojitvenih časov, ko sem kot mladenič občudoval njegove retorične spretnosti. Zato težko objektivno sodim. Sam ga rad poslušam, tudi ko se ne strinjam z njim. Nekdo, ki takšnih spominov nima, pa je – zlahka verjamem – nekatere izjave lahko doživljal drugače, kot primernejše vojaškim časom. Sicer pa dvomim, da bi bili do koga drugega na tem mestu manj kritični. To je neizogibna usoda prinašalcev slabih novic.

Spremljal sem jih intenzivno, za kaj drugega v nekoliko tesnobnem mestnem ozračju poleg službenih stvari niti nisem imel volje. Po dolgem času sem tako več gledal televizijo in prebiral internetne medije.

Sem velik podpornik RTV, ravno zato, ker se zavedam njenega nespregledljivega vpliva na oblikovanje govorjenega jezika na resnično razprostranjeni paleti področij. Žal mi je, da se je vsa razprava ob razgrnitvi medijske zakonodaje osredotočila predvsem na financiranje in predvsem na informativni program, ki zajema zgolj 15 odstotkov celotnega. Premalo se je opozarjalo na dejstvo, da se je zaradi varčevanja delež kulturnih in izobraževalnih vsebin na RTV v preteklih letih skrčil kar za 38 odstotkov, kakor poudarjamo v pozivu slovenskih umetnikov, ki sem ga podpisal teden dni nazaj. Upam, da bo končni predlog zakona drugačen.

Ne smemo pozabiti, da hiša, ki se imenuje Radio in televizija Slovenija, že dolgo ni samo radio in televizija, ampak je tudi velika zakladnica internetnih vsebin, da gre prek RTV Slovenija večina vseh prispevkov slovenskih medijev o kulturi, o nekaterih specifičnih znanjih, da torej skorajda ni tematike v slovenskem prostoru, za katero na spletnih straneh RTV ne bi dobili poglobljenega prispevka. In da je to konec koncev ena redkih medijskih hiš, ki še vedno prinaša prispevke, za katere si morajo njihovi avtorji vzeti veliko časa, skratka prispevke, ki bi bili na prostem trgu nerentabilni, a jih vsaj kulturna elita naroda nujno potrebuje. Poleg tega RTV Slovenija ne razmišlja samo o jeziku, ampak tudi o glasbeni podobi, ki jo potem posreduje svojim gledalcem, poslušalcem. Skrbi za vrednotenje umetnosti v najširšem smislu: slikarstva, kiparstva, plesa. Nekaterih filmov ne bi našli v slovenskem jeziku na nobeni drugi plačljivi platformi… RTV Slovenija je eden temeljnih centrov slovenske kulture.

Kar se tiče informativnega programa, mi je problem blizu, saj je novinarsko delo ob vprašanju nepristranskosti podobno slovaropisnemu. Ljudje morajo tudi slovaropisce dojemati kot nepristranske, sicer naših slovarjev preprosto ne bodo uporabljali. Tu bi se navezal na besedno zvezo videz nepristranskosti, ki jo pogosto uporabljajo v pravnem jeziku. Ta izraz ne opisuje realne nepristranskosti, ampak signale, ki okolico usmerjajo k mnenju o določeni osebi, na primer o sodniku. Ti signali so lahko povsem neupravičeni, sad kake povsem neumne sodnikove napake ali nepremišljene izjave, a za »videz« so vendarle pomembni. Signali mnogih, da informativni program RTV Slovenija dojemajo kot bolj naklonjen levici in manj desnici, so se začeli stopnjevati že v času, ko je bila levica še na oblasti. RTV Slovenija jih je po mojem mnenju vzela premalo resno, saj ni dovolj, da si zgolj želiš biti objektiven in neodvisen ali da sam meniš, da si objektiven in neodvisen; pomemben je tudi videz objektivnosti in neodvisnosti. Občutek ljudi, da si do vseh enak. Ta občutek ni vedno neposredno povezan z dejstvi. Lahko gre za malenkosti, za drobne napake, ki pa jih je treba takoj detektirati, priznati in popraviti, sicer jih lahko politika zlorabi za svoje namene.

Sproti se je treba odzivati na vsak tovrsten zapis v medijih, na Twitterju, Facebooku in drugod. Ne prizadeto in v obrambni drži, ampak s hvaležnostjo, sproščeno in stvarno, predvsem pa hitro ter brez zadržkov in previdnosti – napako priznaš, krivici se upreš z dejstvi, nikomur pa ne daješ občutka, da ni slišan. To krepi videz, o katerem govorim, in dolgoročno omogoča tudi boljšo samokritiko, nagrajevanje profesionalnosti in predvsem večjo sproščenost sodelavk in sodelavcev.

Ja, ko sem bil v osnovni šoli in vsaj še delu srednje, sem si želel postati glasbenik. V osnovni šoli je bila stvar še bolj drastična, želel sem namreč biti rock zvezdnik. Skozi življenje potem človek vidi, kako se takšne otroške sanje uresničujejo na zelo nenavadne načine. Pri esejih sem zelo hitro začutil, da ne morem dobro pisati o zapletenih stvareh, če zraven ne vključim svojih razmislekov o glasbi. Glasba mi je v esejih postala izhodišče za razmišljanje o svetu, za iskanje rešitev. Ravno to je namreč namen umetnosti – da nas na nepredstavljiv način vodi skozi probleme, ki jih zgolj z razumom morda ne bi videli v celoti.

Za lektorje v gledališčih in tudi pri filmu je položaj najbolj težaven, če se režiser odloči, da bo register spustil na nekoliko nižji jezik. Tudi uprizarjanje v pogovornem jeziku ali celo v slengu mora namreč biti jezikovno dosledno. Ali razmišljam o jeziku, kadar sem v gledališču ali gledam filme? Pogosto ne, kar je velika pohvala za slovenska gledališča in nekatere novejše slovenske filme, kajti to pomeni, da ne zaznam ničesar, kar bi me močno zmotilo. Je pa res, da me ravno projekti, v katerih se vidi, da ni bilo vnaprejšnjega razmisleka o jeziku, občasno vendarle vznemirijo. Če v ozadju ni jezikovnega znanja, režiserji in igralci delujejo po občutku, ki se praviloma sprevrže v to, da gledalci in poslušalci govor občutimo kot neiskren. Vem, da na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo temu posvečajo veliko pozornosti. Ravno pred dnevi sem na podelitvi Rožančevih nagrad poslušal študenta igralstva z res izbrušeno in hkrati naravno, neizumetničeno dikcijo.