Medtem ko v romanu Vojna in terpentin, nastalem po zapisanih spominih svojega dedka, flamskega slikarja, razkriva kulturne in politične razmere v Belgiji na prehodu iz 19. v 20. stoletje in grozodejstva prve svetovne vojne, je roman Tujka umeščen precej dlje v preteklost. Delo odstira čas križarskih vojn, ki ga avtor z zgodovinsko doslednostjo izpiše skozi intimno, tragično usodo prozelitinje Vigdis Adelais, o kateri so bili konec 19. stoletja najdeni dokumentaristični zapisi v kairski sinagogi in jih hranijo v knjižnici v Cambridgeu. Gre za pobeglo krščansko hčer, ki se zaradi burnega ljubezenskega zanosa poroči z Davidom in postane sefardska snaha Todrosa, vrhovnega rabina južne Francije, ki torej »umre za prejšnje življenje« in postane Sarah Hamoutal.
Hertmans se odpravi po poti njene tragične usode, ki jo je živela od trenutka, ko je zapustila obilje doma v Rouenu, da bi »z njenimi prastarimi sledmi pod stopali« oživil razcefrano, bolečin, izgube in ponižanj polno življenje sicer pokončne in močne ženske. In da bi se na posameznih krajih tudi fizično dotaknil njene usode. »Zgodovina leži na ulici, je plašna reč, nekakšen svetlobni madež s človeškim obrisom, obdan s temačnimi, izgubljenimi življenji,« piše, ko potuje do juga Francije, nato od Genove in Palerma do Kaira in Jeruzalema pa spet nazaj. Tam, kjer je v 11. stoletju po tragični izgubi moža bežala nenehno zasledovana judinja, med potjo izgubila svoje štiri otroke, skoraj zgorela na grmadi, dokler ni pozabljena in napol blazna strohnela nekje v gozdu.
Tako v formalnem kot tematskem smislu roman sestavljata dve pripovedni niti, ki ju avtor sugestivno spleta in delo na tak način uokviri z izvirno strukturo. Lastno potovanje po sledeh pozabljene ženske, ki si je drznila živeti življenje po lastni volji, Hertmans preprede z zgodovinskimi viri, ki jih delno preoblikuje v »fiktivno« zgodbo, delno pa pušča v surovi, dokumentaristični obliki.
V tematskem smislu se enako intenzivno posveča tako usodi naslovne protagonistke kot takratnemu burnemu družbenopolitičnemu dogajanju. Pri slednjem posebno osvetli zgodovinsko prelomni trenutek, ko leta 1095 papež Urban II. na predmestnih poljih Clermonta v pozivu k prvemu križarskemu pohodu uvede pojem svete vojne. Dogodek, ki razen antisemitizma botruje tudi nedolgo zatem nastalemu islamskemu ekvivalentu, pojmu džihad, ki papežev vzklik Bog tako hoče! zamenja z Bog je velik!.
Zgodovinsko-ljubezenski roman, eruditsko nabit in krhko poetičen hkrati, je izjemno privlačno, čustveno in napeto branje, ki zajemajoč iz vsakdanjega in v dotikanju mitskega prepričljivo briše meje med obojim.
