V Resničnosti ni malo trenutkov, ko ima Kovačičev pripovedovalec, Ćato-pisar, občutek, da je opazovan. Zdi se tudi, da ne zna razločiti, ali ga opazuje človek ali kakšna druga nečloveška entiteta. Nelagodju in strahu se primeša občutek krivde: če je opazovan, je to zato, ker je prekršil Zakon, zaobšel Pravila igre, in čeprav bi težko našli hujšo obsodbo, kot je čiščenje ostankov granat v povojni kazenski koloniji, je Ćato neprestano na preži, v pričakovanju tiste prave kazni, ki šele mora priti.
V svetu kulis, ki ga obdaja, je pomembna le površina, »vsak si je sam kriv, če na tak ali oni svoj način gleda nedolžno resničnost«, najhuje pa je, če se človek ne zna vesti skladno z zahtevami novega časa, ki posameznika presoja glede na lastno predstavo ustreznosti, pa najsi bo ta izmišljena ali resnična. Za umeščanje v čas je treba poznati svoje mesto; za to pa je treba poznati sebe. »A fant sebe sploh ni poznal, o sebi ni vedel ničesar. Nobena od teh reči tule – ne hiša, ulica, megla, še muha ali rimska cesta ne – mu ni bila tako tuja in nedostopna, kot si je bil on sam.« Kot bi bila pripovedovalčeva »napaka« ta, da kljub vsemu še vedno verjame v obstoj skupne, večje resničnosti, ki se mu kar naprej izmika, pokopana pod težo ideoloških, osebnih in drugih predstav, vsiljenih s strani tistih na položajih moči. V vojski je imel vsaj ime (Ćato) in funkcijo (pisar), kot svoboden človek pa je le eden od mnogih brezimnih (Fant). Resničnost kot sinonim resnice, ta pa je zabrisana pod težo neke večje, zelo kurirane, editirane zgodbe: »Če bi resničnost v resnici obstajala, ali vsaj ne bi bila postavljena na glavo, ali če bi jo, vsaj takšno, kakršna je, ne držali daleč stran, takrat bi se mogoče dalo reči tudi kako resnico.«
Za Kovačičev opus je značilna enotnost, ki se osredišča okrog avtorja in njegovega življenja, pa tudi skrajno potujevanje, odmik od sebe in travmatičnih dogodkov. Odtujitev je dvojna, tako na ravni avtorja v odnosu do lika, kot se tudi lik čuti odtujenega, izločenega iz sveta. Fant, tako si pravi večino časa, se presoja skozi pogled drugih, ta pa se zdi pogosto potvorjen, hiperboliziran, nastrojen proti njegovi osebi – in vendar je ravno občutenje pripovedovalca najresničnejša pla(s)t sveta, v katerega je bil, kot večkrat poudari, izvržen brez svoje volje in izbire. Bolj se Fant oddaljuje od sebe, bolj opisuje svoja občutja kot brezprizivno dejstvo, bolj je resničen, oprijemljiv, bližnji. Kovačič nagovarja z ambivalenco človeka, ki je hkrati tuj in domač, ubeseduje njegovo vmesnost obenem opazujočega in opazovanega.
Resničnost se je že po nastanku oddaljevala od resničnosti: tematsko je zgodba odmev obsežnega romana Zlati poročnik, ki je zgorel v domačem požaru. Rekonstrukcija ni uspela, pravzaprav je edini objavljeni odlomek Kovačiča pregnal pred javno tožilstvo, kar se je končalo z oprostilno sodbo, a tudi mučnimi posledicami. Resničnost se še nikoli ni zdela tako oddaljena, disfunkcionalna, izmaličena; končna verzija Resničnosti je potem prvič izšla leta 1972 – skupaj s Sporočili v spanju – ter do danes doživela še pet ponatisov, kot bi šlo za nekakšen usodni namig, da vsaka doba potrebuje svojo »resničnost«. Čas odslikavajo tudi interpretacije, od prvih odzivov, ki izpostavljajo (ne samo, a predvsem) dokumentarno vrednost romana, do poznejših, bolj eksistencialno naravnanih, ki izpostavljajo pripovedovalčev občutek osamljenosti in odtujenosti. V času, ki je (pre)zasičen z avtofiktivnostjo, bi bilo mamljivo preslikati v Kovačičevo Resničnost diskrepance sodobnosti, ko se zdi, da se resničnost neprestano izmika, spodnaša tla pod nogami, briše in popravlja, da je korekturam težko slediti. A to je zdaj in ob naslednjem izidu bo na vrsti branje v drugačni istosti. Resničnost je pač knjiga za vse čase.
