Takšna »drža duha« pa res ni samo literarna ali umetniška. Kako ste vi zadovoljni z dejanskim? In niti ne bom omenil kapitalizma, neoliberalizma ipd., če že, pa le zato, ker se je že zgodovinskim romantikom tedaj porajajoči se meščanski svet s svojim načelom dobička ter ekonomske in družbene koristnosti kazal kot eno samo območje zla. Zgodovinska romantika je bila umetniška reakcija na kapitalizem v elementarni obliki. Toda definicija romantičnosti kot duhovne drže se ne omejuje na umetniško nezadovoljstvo, saj v iskanju izhodov, sprememb, alternativ implicira tudi druge, bolj »praktične« in politične oblike »izražanja nezadovoljstva« ali odpora do dejanskega. Prav zato se zdi toliko bolj presenetljiva naslednja avtorjeva teza: »Romantičnost ni posebno primerna za politiko… Potrebujemo oboje: pustolovskost romantike in treznost politike.« Treznost politike? Glede tega bi res lahko bili skeptični, če nas ne bi prepričala analiza romantične politike.
Nemška romantika ima svojo zgodovinsko pobudo – to je francoska revolucija, ki je v Nemčiji dala zagon idealizmu. Vsi mladi romantiki, Friedrich Schlegel, Novalis, Hölderlin, Ludwig Tieck, Schelling so v francoski revoluciji videli spodbudo za duhovno revolucijo. Toda ko je v francoski revoluciji zavladala jakobinska tiranija, se je med njimi razširil dvom glede razsvetljenskega napredka. Namesto razblinjanja religioznih in drugih skrivnosti so začeli ceniti prav skrivnost, vse do tajnih združenj in teorij zarot. V Jeni sta Friedrich Schlegel in Novalis formulirala program zgodnje romantike: »Poezijo je treba delati življenjsko in družabno, življenje in družabno življenje pa poetično.« Na romantike je močno vplivala tudi Fichtejeva filozofija jaza, toda mnogi od tistih, dodaja Safranski, ki jih je zadovoljstvo biti jaz posebej globoko zapletlo v njihovo lastno divjino, so na koncu pregoreli (prav iz te Fichtejeve filozofije namreč izvira tudi romantična invencija dvojnika, ki ni bila samo literarna). Toda romantiki se niso zadovoljili le s tem, da so iz literature, iz imaginarnega naredili (vsaj začasno) svojo dejansko vsebino življenja, marveč so iz umetnosti naredili tudi novo religijo. Po Schleglu je umetnost poklicana za rešiteljico religije, a pozneje se je spreobrnil v krščanstvo. Tudi mnogi drugi romantiki so se spreobrnili v politične propagandiste, ko se je začela vojna proti Napoleonu. Kar pa še ni tisto, kar Safranski definira kot zares nevarno romantično politiko: ta nastopi, kadar se v politiki išče nekaj, česar v njej ni: odrešitev, resnično bit (kot Heidegger v nacizmu), odgovor na poslednja vprašanja, uresničenje sanj, boga zgodovine, apokalipso in eshatologijo.
