Čmrljev žleb je prikladen naslov za novo romaneskno pripoved Agate Tomažič, ki snov domala mazzinijevsko črpa tudi iz geografske in simbolne umeščenosti dogajanja v idilično slovensko gorsko vasico Strmčnik, kjer je mogoče najti ne le najbolj strme smučarske proge, temveč tudi najbolj mondeno turistično ponudbo. »Narava je lepa, a tu so še ljudje,« lahko le prikimamo enemu od mnogih namigov v romanu, in ker so posledično tudi pričakovanja gostov in njihovih gostiteljev v Strmčniku precej visoka, Agata Tomažič pa avtorica, ki rada kaj (uš)piči, bi bilo čudno, če bi šlo to zimsko sezono kljub kupom snega in nizkim temperaturam vse gladko. Dobro podmažite smučke in sanke, nekje na smučarski progi Čmrljev žleb je namreč skrito truplo.
Če ste zelo dobro situirani, boste oddih preživeli v družinskem hotelu Flajs, če niste, si boste med zabavo v šotoru po koncu smučanja to le večno želeli. Skrbno ga že desetletja – od denacionalizacije dalje – vodi Vera Flajs, ki jo pisateljica poglavje za poglavjem vestno imenuje matriarhinja. In le težko bi skrila navdušenje nad avtoričino potezo, da je osrednje mesto v sodobnem slovenskem romanu zasedla močna protagonistka v zelo poznih zrelih letih, ki jo zaradi njenih poslovnih uspehov spoštuje skoraj ves Strmčnik, še več ljudi pa se je zaradi nagnjenosti k hitremu in praktičnemu razreševanju težav boji. Zamerljiva in maščevalna gospa okroglega obraza in v figo zvitih gostih sivih las, ki rada nosi biserne uhane, nasmeške skriva enako brezkompromisno, kot deli svojo avtoritarnost, pa naj gre za sovaščane ali za podredljivo hčer Vlasto, za vse bolj odtujenega vnuka Jana ali iznajdljivi hotelski pomočnici Safeto in njeno hčer Almedino. Odkar je torej z oblasti končno odneslo tisto rdečo navlako, se v tej vasi niti rogljiček ne zapeče niti denar ne obrne brez Verine vednosti, v skladu z vzpostavljenim redom pa se ravnajo tudi poki pištol.
Agata Tomažič sodi med najbolj radožive in duhovite slovenske pisatelje, tudi ko se loteva najbolj mučnih družinskih odnosov, in na srečo ni nič drugače tokrat, ko se prek spretne menjave pripovednih perspektiv (različni junaki, različna časovna obdobja ...) in razkrivanja skrivnosti pred nami riše družinska anamneza Flajsovih. Matriarhinja, ki po očetovi smrti na moške ni več mogla računati (še Jan je gej), bo poskrbela vsaj za prihodnost družinskega hotela, in ni naključje, da bo tudi ta ženska. Če se ji je že projekt družina nekoliko ponesrečil, se je Vera vsaj v »dobrem starem kapitalizmu« pač vedno znašla bolje od večine.
In podobno ambiciozna je pri sprotnem razrezu slovenske družbe avtorica, ko družinski pripovedni liniji med drugim pripenja še ozadje zgodb kriminalista Roberta, soseda Stojana in hotelske gostje Sanele. Medtem ko bi brez razkladanja na temo partizanov in domobrancev zmogli, je bolj očitno, da nas je pustila prikrajšane za intenzivnejše druženje z Verinimi bližnjimi, še bolj pa za spoznavanje s kakšnim gostom – hotel je polno zaseden – in (čudaškim) vaščanom več. Hotel Flajs bi lahko bil imenitno (in zelo filmično) stičišče neobičajno običajnih človeških usod, med njimi tudi morilskih, a lahko nanj brez vznemirljivih prišlekov, ki se mešajo z domačini, mimogrede pozabimo. Da bi Čmrljev žleb oziroma biserni uhan na Verinem ušesnem mešičku uspešneje deloval kot prispodoba našega sveta, bi skratka potrebovali malo bolj poglobljeno problemsko razrešitev, k čemur igra zamolkov, ki v katero je povabljen bralec, ni dovolj prispevala, pa tudi pretirana poetična stilizacija in motivni drobci s področja vizualne umetnosti ne. Na v enem od pripovednih rokavov obležalo truplo, ki nas opomni, da naj bi brali kriminalko, ki se upira pravilom žanra, pa se naposled bralec spomni le še tolikokrat kot na lanski sneg, in zdi se, da ni nič drugače z avtorico, ki je tokrat slabše kot kadar koli poprej ocenila zahtevnost proge, po kateri se je tako zagreto pognala.
