Knjiga Čigav si, ki v nemškem izvirniku nosi manj čustveno nabit naslov Poreklo, avtor pa je njegov žanr označil kot »samoportret s predniki« ali »neuspeli samoportret«, je nekakšen hibrid razdrobljene avtobiografije in spominov, lastnih in tistih, ki jih hranijo njegovi sorodniki. Tako tisti, ki so zaradi vojne zapustili Bosno (starši, strici), kot oni, ki so ostali (stari starši). Ta transgeneracijski pogled v preteklost je seveda zelo raznolik: pisatelj, ki predstavlja nekakšno srečno, uspešno zgodbo emigrantskega otroka, si z iskanjem zgodovine svoje višegrajske družine nekako ustvarja poreklo, ki mu ga je vojna odvzela, pri tem pa ves čas dvomi, ali je preteklost sploh mogoče rekonstruirati in popisati. In to iz več razlogov, tako načelnega – so besede sploh dovolj za opis doživetega – kot psihološkega: sooča se namreč tako z nezanesljivostjo lastnih (otroških) spominov kot spominov odraslih pričevalcev. Njegovi starši so veliko bolj travmatizirani, Bosna jim pomeni le skrb za ostarelo babico. A njena demenca, ta ultimativni razkroj zavesti, ki bo odplaknil vso vednost o minulih časih, je hkrati tudi metafora izginjanja pričevalcev in vsesplošne družbene amnezije, izgube spominov na dogodke, katerih posledice so še danes povsem žive in se zato lahko vedno znova ponovijo.
Stanišić je torej predstavnik tistih najmlajših generacij, ki je vzhodno Bosno, nekoč multietnično, danes srbsko, zapustil kot šolar, in to v prvem valu, v katerem je Nemčija za begunce zelo dobro poskrbela. Z mamo, Bošnjakinjo, sta dobila stanovanje, ona službo, njemu so omogočili šolanje; kasneje se jima je pridružil oče, Srb. Njegova socializacija je bila v multikulturnem okolju, kjer večina ni bila »od tu«, netravmatična. Njihova zgodba bi bila tako rekoč zgodba o uspeli integraciji, če ne bi mama, sociologinja, delala v peklensko vroči pralnici, oče pa kot fizični delavec, in če ju ne bi, ob sinovi polnoletnosti, izgnali – odšla sta v ZDA. Njemu so dovolili ostati, zaradi človečnosti uradnika.
Razseljenost si pripovedovalec tako zdravi z obiski starih staršev v Bosni, pri izvoru, ki jih opisuje s tipično bosanskim humorjem: romanje v hribovito rodno vas, kjer se vsi pišejo Stanišić, kjer malicajo na grobu pradedka, medtem ko z drevesa nanje preži modras… Tamkajšnji prebivalci, ki živijo v nekem izgubljenem svetu, pa so kljub temu veseli, da v dolini ni več »onih«, se pravi Bošnjakov... V Višegradu tudi dandanes policisti še vedno oglobijo hrvaške registrske tablice, ne prekrškarjev… Družinski rituali, tudi povsem absurdni, ki jih krpajo, pa služijo temu, da bi nekako zapolnili prekinjena življenja, izgube in čudne praznine, ki so jih v njih pustili grozljivi dogodki in razseljenost. In se potem spet razkropijo.
V zameno za epilog, ki ga Stanišić seveda ne more napisati, nam na koncu ponuja nekakšno igro predpostavk o dogajanju med vnukovim obiskom babice v domu upokojencev, med katerimi se bralec, preskakujoč strani, odloča po svoji volji, in ki mu ponujajo različne možne »izide«. In se v tem labirintu še sam zave, da so odprte vse možnosti.
