Površno branje bi razkrivalo zgolj, da gre za razvojni roman o mladem junaku, čigar največja težava je, da po gozdu lomasti medved, kar krni igre polne prijateljske dneve med pašo krav. Puščalo bi vtis, da so največji preobrati te mestoma bukolično igrive pripovedi, ko družina kot prva v vasi dobi vodo iz pipe in televizor, večji praznik pa je lahko le skrivno tihotapljenje v kino sosednjega mesta. »Skrivaje upava, da bi bil seksi film: mogoče Švedinje na bencinski črpalki. /…/ Ko sva od blizu videla plakat, sva bila še bolj zadovoljna, kakor če bi bil tisti: najin ima naslov Levoroki šerif,« razmišlja najstniško najstnik. A njegove težave niso zgolj najstniške in tudi praznikov tu ni – vsaka žoga, narejena iz prašičevega mehurja, najprej zahteva krvave koline.
Šele poglobljeno spremljanje fantove prvoosebne pripovedi odstira pravo dogajalno dinamiko romana. V njem skromnemu družinskemu omizju z odločno roko arhetipsko načeluje delavni oče, napetosti – razen ko se prepira z betežno taščo – blaži žalostna mama, svojo premoč pa lahko glavni protagonist uveljavlja le nad mlajšo sestro. Suhcat in občutljiv odličnjak hrepeni predvsem po očetovi potrditvi, a padajo le udarci in graja. Da bi se dokazal, bi rad nekoč postal vojak, a deček globoko v sebi ve, da ga ne bodo sprejeli v vojsko, ob tankih kolenih ima namreč tudi šibko srce. »Zakaj bog ustvari tisto, kar ni za življenje?!« so kot kaže najbolj sprejemljive besede ljubezni, ki jih zmore njegov oče, ko se pripravljajo naslednje batine.
V vojsko fanta seveda ne bodo sprejeli tudi zato, ker je bil njegov dedek ustaš, s čimer Karakaševa proza, kot smo videli že v zbirki kratke proze Kino Lika (2010), nevsiljivo, a vztrajno prerašča tudi območje širših medosebnih odnosov. Kritično se naslanja na družbenopolitične mejnike hrvaške zgodovine, povezane denimo s hrvaškim domoljubjem in z očitnimi razlikami med ruralnim in urbanim okoljem, blage, a jasne ironije pa mu ne zmanjka za nikogar. Še najmanj za učitelja glasbene vzgoje, ki želi podeželskim učencem razširjati obzorja z Beethovnom in Čajkovskim, a prosvetiteljsko namero umetnosti klavrno zavre prigoda, ko strun karseda dobesedno ne morejo očistiti človeškega dreka.
Navsezadnje Karakaševa minimalistična pisava priča o zavedanju, da glasnim gestam nikoli nihče zares ne prisluhne. Kratke, enkrat realistične, drugič presenetljivo lirične stavke junaka, čigar mlade oči – še bolj pa srce – še niso pripravljene na odrasle preizkušnje, je nanizal v poglavja, ki bi vrhunsko delovala tudi kot samostojne kratke zgodbe. Povezuje jih milina pripovedovanja o stvareh, ki naj bi ostale neizgovorjene.
