Podobno kot našteti avtorice in avtorji tudi Auster skrajno poslabšanje življenjskih standardov povezuje s postopnim izginjanjem zavesti o preteklosti in materialnih dobrin ter nujo, da se spomin nanje ohranja. Pričevanje postane svarilo možnih izidov realnosti, nekakšno soočenje s senco grozeče prikazni ideoloških ekstremizmov oblasti. Anna Blume, romaneskna pripovedovalka, ni pisateljica, a čuti, da mora svojo zgodbo zapisati – zaradi sebe, ker pisanje spominov vedno spremlja zavest o lastni smrtnosti, pa tudi kot pismo neznanemu naslovniku, ki tako končno izve za njeno usodo in resnico dežele, v katero je zašla. Obstaja namreč možnost, da je bilo pismo vendarle odposlano, celo prebrano, če gre sklepati po redkih didaskalijah: »je pisala«, »je nadaljevala«.
Sprožilec dogodkov je pravzaprav MacGuffin: Anna Blume se na drugo stran oceana odpravi iskat brata Williama, novinarja, za katerim je pred časom izginila vsaka sled. Odveč je dodati, da ga nikoli ne najde, sicer pa je težišče zgodbe predvsem pospešeni propad nekoč stabilne (demokratične?) družbe in prvoosebno doživljanje destabilizacije. Učinek katastrofičnosti je toliko večji, ker se dogodki nizajo z bliskovito hitrostjo in ker je pripovedovalka »tujka«, nekdo, ki prihaja iz bralstvu domnevno znanega sveta, zato vzrokov za propad ne more niti poznati niti razumeti, lahko zgolj popiše njegove posledice. Iz razpršenih podatkov je mogoče razbrati, da je prišlo do udara ali revolucije, da je oblast nestabilna, a totalitarna, da se vlade nenehno menjajo in da kraj oziroma država zapira svoje meje – pred zunanjim svetom, a tudi da bi preprečila prebeg lastnemu prebivalstvu: kakor v filmu Soylent Green so trupla dragocen vir energije in tako kot v Strniševih Ljudožercih se živi ljudje lahko včasih pretvorijo v meso. Hrane ni več, živali izginile, dostop tuje pomoči je prepovedan. Prometne povezave so povsem ukinjene, na pomolih se gradi obalni zid. Doba, poimenovana kot »obdobje nadlog«, se očitno spopada tudi s podnebnimi spremembami, saj je vreme nepredvidljivo. Izginjajo ljudje in izginjajo predmeti. Izgubljanje oprijemljive stvarnosti, ki jo tako vestno beleži pripovedovalka, se ne kaže le kot pomanjkanje; »stvari« iz naslova se nanašajo na korelacijo oseb, objektov in pojmovnosti, ki jo ti predstavljajo. Austerjev roman popisuje klasično distopično intersekcijo spomina in vednosti: če ne veš, kaj si izgubil, si za to ne moreš prizadevati; če pozabiš, da je bilo nekoč drugače, izgubiš upanje, da je sprememba sploh mogoča.
V deželi poslednjih stvari je po svoje poskus, da bi popisal izkušnje skrajnih družbenih razmer, ki so, vsaj v tem trenutku, ponekod že realnost. Nedoslednosti poročila avtor spretno maskira z vpeljavo pripovedovalke iz zunanjega sveta, ki skrbi za potujitveni učinek in ohranjanje etične zavesti. V duhu klasičnih distopičnih del je namreč tudi v pričujočem delu ključno vprašanje, kako ohranjati človečnost v svetu, ki se je človečnosti že davno odrekel.