Lipitsch je prvi roman slovenske pisateljice Ane Marwan, ki že leta živi v Avstriji in ga je leta 2019 napisala v nemščini, v slovenskem prevodu pa je izšel šele pred meseci. V Sloveniji smo tako z navdušenjem najprej brali njen drugi, v slovenščini napisan roman Zabubljena (2021) in v prevodu kratko zgodbo Krota (2022), ki ji je prinesla avstrijsko nagrado Ingeborg Bachmann.
Med branjem Lipitscha me je prešinila za to (in ono) deželo precej blasfemična misel: zazdelo se mi je, da je ta roman »avstrijski«. In sicer avstrijski v čistem smislu, ne »avstrijski« kot sta manjšinca Haderlap in Florjan. Ta roman hodi v tematiki in v blagoironičnem zvenu po podobnih stezah, kot so jih uhodili veliki avstrijski pisatelji, od Rotha do Bernhardta. Gradi namreč tipski lik moškega, zazrtega vase, ki mu svet predstavlja motnjo, nadlego, ki ga zavrača, a nenehno proučuje in v mislih podučuje. Je namreč samotni kritizer, vse analizira, predpostavlja, zavrača, vse bi popravljal, enostavno trdno prepričan, da vse razume, ker je vse mogoče razumeti, če si le dovolj pameten. Oziroma tako pameten kot on. Karl Lipitsch je izobraženec hudo bledikave sorte, zato pa toliko bolj človek principov, navad, obredov, obsesij, razglabljanj, ki se sveta boji in ga hoče hkrati obvladovati, spraviti v predale, v logični sistem, kjer bodo stvari predvidljive. Izvorni nemški naslov romana je Der Kreis des Weberknechts (Krog suhe južine), krog dolgonogega pajka, ki iz stropnega kota gleda navzdol in čaka, kaj se bo ujelo v njegovo obsesivno vzdrževano mrežo. In zaštrika samega sebe.
Lipitsch je tipski naduti/negotovi ljudomrznež in ženska, ki ga nagovori, ko po naključju ugotovi, da gresta z istim avtobusom v isto ulico, da sta tako rekoč soseda, mu s svojo »vsiljivostjo« pokvari dan, kaj dan, dneve, saj ga panično skrbi, da ga bo nadlegovala s sosedskostjo, motila njegov mir, ritem, pisanje … Skrbno pazi, da ga ne bi zalotila pred hišo. In ko do srečanj vendarle pride, je zadržan, osoren, prepričan, da je plehka, nevedna in da je vrgla oko nanj.
A Mathilde ni nič od tega, počasi ugotavlja Lipitsch: je prijetna, izobražena, družabna samska ženska srednjih let. To šele povzroči resne težave njegovi kilavi samozavesti. In tako zdaj on, svojim principom navkljub, opreza za njo, inscenira naključna srečanja in vzpostavi nekakšen provizorij prijateljskega odnosa. Dokler na družabnih večerjah pri Mathilde ne ugotovi, da jo je povsem napačno ocenil, da ima pestro življenje, razvejano, tudi po njegovih merilih ugledno družbo in da je on le povabljeni sosed. Da je šarmantna in ji dvorijo. V mučnih preigravanjih, korak naprej, korak nazaj, v dvomih – ljubi mene ali onega drugega, tepca – se vse bolj razkraja, besen, nebogljen, užaljen in žaljiv … Dokler Mathilde, o kateri pisateljica dobesedno ne pove nič, ki je zgolj to in toliko, kolikor je Lipitscheva fantazma, tej infantilnosti ne naredi konca.
Ta konec je tudi njegov konec, vsaj konec tistega Lipitscha, ki je še imel v svojih rezoniranjih minimalne realitetne varovalke. Zdaj ga dejansko odpelje v nore spekulacije, v knjigi, ki jo piše, skuša vzpostaviti znanstveno filozofski sistem, ki bo pojasnil vse, Mathilde (ki je tudi ime smrti), univerzum in človeka. In ki ga, v skladu z logiko cikličnega vračanja pripelje na začetek: »Kaj bi hotel več kot spet ljubiti Mathilde?« Tudi za ceno svobode.
Roman tako črpa iz obilne vreče psihopatologije vsakdanjega življenja in iz kulturnega modela samonanašalnega, blodnjavega, patriarhata, ki je opisan z vso temeljitostjo in s pravo mero blage ironije.
