Veliko zanimivejše branje ponujata zadnji esej Konec ancien régima in Pripis, kjer v ospredje (končno) stopi sam Bassett, in čeprav ne ponudi kakšnih zares izjemnih uvidov v dogajanje, ki je spremljalo padec berlinskega zidu (pa saj takrat se je vse zdelo izjemno), je pripoved veliko bolj razgibana, tudi zaradi vpogleda v takratno zakulisje delovanja tujih dopisnikov. Žurnalistične anekdote so sicer skromno posejane že prej, a tu ni več potrebe po nomenklaturi – sprememba, ki jo avtor delno ozavesti v Pripisu, ko začne primerjati delo dopisnika nekoč in danes. Pravzaprav je škoda, da se knjiga zaključi ravno tu, ko pride do izraza Bassettova obrtniška spretnost in se zdi, da bi imel avtor še veliko povedati o spremembah v novinarskem poklicu in (tiskanih) medijih.
Zadnjim dnevom v stari Evropi se pozna, da so pisani z večje časovne distance (napisani so bili leta 2018), da so nastali na osnovi »štirideset let starih dnevnikov in bledečega spomina«, da skušajo, skratka, z obredom zapisovanja še enkrat priklicati izgubljeni čas, kot bi se avtor šele zdaj zares zavedel, da se je morda tudi sam uvrstil med zadnje pričevalce neke zgodbe, ki terja, da se jo zapiše (od tod morda hlastnost popisa). Prav v tem, v tej nuji, je nekaj lepega.
