Barry nas postavi v zahojeno, razpadajoče mesto na dnu doline, kjer so hribi poseljeni s sovražnimi plemeni, in to mesto se sprva zdi kot kakšen mrtev rokav britanske industrije v 70. letih. Kasneje se izkaže, da je pred nami nekakšna orwellovska človeška farma prihodnosti, precej bližnje prihodnosti, leto 2053, ki pa prav otožno spominja tako na našo preteklost kot sedanjost – bencina na primer zmanjkuje kot danes v Angliji. In kot danes tudi tam vladajo univerzalno mafijske, le da veliko bolj slikovite razmere. Tem v Bohanu vlada Albino Hartnett, prebivalec mestne četrti Stranpoti, kjer živi Noblesa, ki mu prebivalci izražajo vse dolžno spoštovanje: »'Kas ga zamerko?' je rekel prvi. 'Alibnota, tetega maderfakerja.«
Hartnett je res noblesa, finega vedenja, trdnih navad, rednih nadzorov svojih vojščakov in preprodajalcev drog ter izjemnega okusa pri oblačenju, ki je v tem mestu nadvse čislana manifestacija duha, tega odpuljenega, krvavega, transčasovnega undergrounda, ki spominja na tarantinovsko vzdušje. Ta tip obvladuje tako podrejene Strmine kot Velenič (še več kot nič) najrevnejših, priseljencev. Nad njim bi bilo le nebo, če ne bi bila tu še njegova 90-letna mamika, Pužika imenovana, resnična mafijska botra, ki negodnemu 50-letnemu sinku daje najbolj strupene nasvete urejanja javnih zadev. Denimo svarilo, da se je v kraj vrnil njegov nekdanji tekmec Gant, (resda ves zmahan: »Zakouga si se sploh šou vračat sejm dol, Gant?«), le zato, da bi mu speljal ženo Macu, svojo nekdanjo punco. Ta v vladarja zasajeni dvom, ta »shakespearjanska« ljubezenska drama (za katero se sicer izkaže, da ni drugega kot tihi koplot ostarelih tekmecev zoper Žensko), zalita s hektolitri piva, viskija, razvrata in vsakršnih drog, pripelje ob vsesplošnem sumničenju, izdajah in nenačelnih paktiranjih vodij posameznih mestnih predelov do vsesplošnega štihanja in klanja – in nam seveda nadvse realistično priklicuje veliko sliko našega sveta, kjer globalna noblesa toliko časa spletkari, da vsakih nekaj let naspletkari novo vojno, ki je, tako pravijo Bohanci, vedno dobra za preporod ljudstva, ki se mu v bohanskem žargonu reče NB – narod blesavi (in tako pravi tudi Jelinčič, kajne?). Na novo ali na staro se namreč prerazporedijo moči in ko se mrtve pospravi, se lahko začnejo priprave na nov ravs.
A nič seveda ni tako enostavno, ne piše se resnična zgodovina na frontah, to so filmi za ljudstvo, tako kot je ljudstvu namenjen tudi finale, kjer se nakaže, da bo Hartnetta spodnesla s svojo dekliško borbeno enoto mlada Kitajka Jenni Ching. (Ha, zmaga poševnooke, lezbične, priseljenske feministke – a je možna hujša mora za »praviga djeda«?) Zgodovino v resnici piše tihi Tastar pjeb, nekakšna siva eminenca v ozadju, »politik«, ki, s pomočjo tolstega Novinarja, kar z balkona vleče vse niti.
