Lea Ypi: Pokončna (prevod: Sanda Šukarov; Mladinska knjiga, 2026)
Albanska filozofinja in pisateljica Lea Ypi (1979), avtorica uspešnice Svobodna, se v delu vrača k družinski zgodovini. Izhodišče je fotografija njenih starih staršev Leman in Asllana na poročnem potovanju v italijanskih Alpah leta 1941. Ko se posnetek pojavi na družbenih omrežjih, se nanj prilepijo obtožbe o fašističnem sodelovanju, Ypi pa odgovore poišče v arhivih albanske tajne policije. Pred bralcem se razpre babičino življenje med razpadom Osmanskega cesarstva, nastajanjem novih balkanskih držav, vojno in komunizmom. Avtorica prepleta dokumente, spomine in domišljijsko rekonstrukcijo – in pokaže, kako nezanesljivi so lahko uradni zapisi in družinske pripovedi. Pokončna je intimna in obenem politična knjiga o dostojanstvu, resnici ter nevarnosti, da preteklost sodimo z udobne razdalje.
Veronika Simoniti: Kako umirajo ladje (Cankarjeva založba, 2026)
Pisateljica, prevajalka in kresnikova nagrajenka Veronika Simoniti (1967) v tretjem romanu bralca popelje v avgust 1975, po padcu grške vojaške diktature. Na ekskurzijo po Grčiji se odpravi skupina ljubljanskih gledališčnikov, med njimi dramaturginja Pina in režiser Urban, Timon pa ostane doma. Obiskovanje antičnih ostalin počasi postane arheologija odnosov: na dan prihajajo Pinina preteklost, zamolčane napetosti in resnica o njeni povezanosti z obema moškima. Po vrnitvi v Ljubljano nič več ni tako trdno, kot se je zdelo pred potjo. Večplastni roman o spominu, ljubezni in vlogah, ki jih igramo drug pred drugim, se z romanom Ivana pred morjem, nagrajenim s kresnikom, povezuje v diptih. Kako umirajo ladje je natančno izpisana pripoved o tem, kaj ostane, ko čas razgradi zgrajene podobe ljudi.
Uwe Wittstock: Februar 33: Zima literature (prevod: Seta Knop; LUD Literatura, 2026)
Nemški literarni zgodovinar in kritik Uwe Wittstock (1955) februar 1933 spremeni v napeto kroniko tednov, v katerih je demokracijo zamenjala nacistična diktatura. Po Hitlerjevem imenovanju za kanclerja se prostor svobode bliskovito zapira, ustvarjalci pa morajo presoditi, ali naj ostanejo ali pobegnejo. Med njimi so Thomas Mann, Bertolt Brecht, Else Lasker-Schüler, Alfred Döblin in Joseph Roth. Njihova pisma, dnevnike in pričevanja prepleta s političnimi ukazi, aretacijami ter uličnim nasiljem in pokaže, kako hitro lahko nepredstavljivo postane vsakdan. Natančna knjiga se bere kot roman, a nič v njej ni izmišljeno. Zahtevno prepletanje številnih glasov je Seta Knop prenesla v izjemno tekoč in zanesljiv prevod. Nujno branje o krhkosti demokracije in trenutku, ko molk preneha biti nevtralen.
Sarah Wynn-Williams: Brezbrižneži: Zgodba o podjetju, v katerem sem delala (prevod: Vanja Rendulić Medvešček; Primus, 2026)
Novozelandska pravnica Sarah Wynn-Williams se je Facebooku pridružila z vero, da lahko spreminja svet na bolje. V sedmih letih je postala direktorica za globalno politiko in opazovala, kako odločitve peščice vplivajo na volitve, vlade in milijarde uporabnikov. Opisuje srečanja s svetovnimi voditelji, zasebna letala, stike z vojaškimi režimi, šovinizem na delovnem mestu in brezbrižnost vodstva ob opozorilih o škodi, ki jo povzroča platforma. Piše tudi o materinstvu in ceni vzpona v podjetju. Temačno, mestoma skoraj neverjetno pripoved nosi oster humor, zaradi katerega je korporativno zakulisje le še bolj srhljivo. Brezbrižneži niso zgolj obračun z nekdanjim delodajalcem, ampak svarilo pred močjo brez odgovornosti in tehnološko elito, ki je začela lastne interese zamenjevati za javno dobro.
Marc Levy: Knjigarna prepovedanih knjig (prevod: Špela Tomec; Mladinska knjiga, 2026)
Francoski pisatelj Marc Levy (1961) v romanu združi ljubezensko zgodbo, satiro in svarilo pred cenzuro. Mitch je strasten bralec in lastnik knjigarne. Ko oblast pod pretvezo varovanja mladih prepove prodajo vrste moralno in ideološko spornih del, med njimi tudi literarnih klasikov, se ukazu upre. Zato pristane v zaporu, kjer mu vzamejo pet let življenja. Po prestani kazni hoče le znova odpreti knjigarno, vendar srečanje s tožilcem v njem prebudi željo po maščevanju. Nato spozna bistro, mlado kuharico Anno, ki jo je tudi zaznamovala tragična preteklost. Med dvema nezaupljivima človekoma začne previdno nastajati bližina. Knjigarna prepovedanih knjig je duhovit in topel roman o moči literature, drugi priložnosti ter vprašanju, kaj se zgodi, ko oblast začne odločati, katere zgodbe smemo brati.
Antonio Altarriba, Sergio García Sánchez in Lola Moral: Nebo v glavi (prevod: Sara Virk; VigeVageKnjige, 2026)
Španski risoroman spremlja Niveka, dečka iz Konga, ki ga delo v rudnikih in nasilje prisilita, da prezgodaj odraste. Iz pekla kivujskih rudnikov se odpravi proti Evropi, prividu varnosti in boljšega življenja. Pot skozi Afriko in Sredozemlje je polna izkoriščanja in nasilja, prihod na evropske obale pa ne pomeni odrešitve. Scenarist Antonio Altarriba migracij ne obravnava kot politično geslo ali statistiko, temveč jih zgosti v izkušnjo otroka, ki ga svet spremeni v delovno silo, vojaka, begunca ali breme. Razkošna risba Sergia Garcíe Sáncheza in barve Lole Moral pripovedi vdihnejo lepoto, ki je v bolečem nasprotju z njeno krutostjo. Večkrat nagrajeno Nebo v glavi je pretresljiva odisejada o današnjem svetu, v katerem se evropsko blagostanje in oddaljeno trpljenje kažeta kot dela iste zgodbe.
Olivier Bourdeaut: Čakajoč na Bojanglesa (prevod: Daša Pelikan Prek; Književno društvo Hiša poezije, 2025)
Francoski pisatelj Olivier Bourdeaut (1980) v prvencu pripoveduje o družini, ki živi po lastnih pravilih. Ekscentrična starša prirejata zabave in vsak večer plešeta ob pesmi Mr. Bojangles v izvedbi Nine Simone. Dogajanje spremljamo skozi otrokove oči in očetove dnevniške zapise. Sprva se zdi, da je njihov dom neskončno praznovanje domišljije, svobode in ljubezni. Toda materina očarljiva nepredvidljivost se počasi razkriva kot resna duševna bolezen, pred katero družina ne more več pobegniti. Lahkotna komedija se neopazno prelije v pretresljivo pripoved o zanikanju, krhkosti in mejah brezpogojne ljubezni. Čakajoč na Bojanglesa je ritmičen, poetičen in melanholičen roman, ki bralca najprej zapelje v ples, nato pa mu pokaže, kaj vse so ljudje pripravljeni žrtvovati, da se glasba ne bi končala.
Marko Radmilovič: Goveja turneja: Povest od koronskih časov (Založba Pivec, 2026)
Ježkov nagrajenec Marko Radmilovič je spisal odbito povest iz koronskih časov. Propadli glasbenik se med epidemijo zateče v župnišče, kjer za hrano in bivanje prek zooma igra orgle, duhovnik pa za gostoljubje terja precej neprijeten davek. Reši ga nenavadno vabilo v tribute bend Ansambla bratov Avsenik. Zasedba se z zmahanim kombijem odpravi na turnejo po srednji Evropi in Balkanu, pot pa se kmalu zaplete v vrtinec kriminalnih spletk, pandemičnih nesmislov, ljubezni, rokenrola in celo vesoljskih razkritij. Radmilovič se poigrava s fenomenom narodnozabavne glasbe, slovensko samopodobo in absurdnostjo časa, ki se mu ni bilo mogoče več čuditi. Goveja turneja je hiter, dialoško živahen in brezsramno duhovit roman ceste, v katerem se izkaže, da Avsenikov vpliv morda sega precej dlje od Oberkraina.
Claudia Piñeiro: Elena ve (prevod: Janina Kos; Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2026)
Protagonistka tega pretresljivega romana, ki na prvi pogled ustvarja vtis, da gre za kriminalko, je Elena, starejša ženska, ki hoče raziskati smrt svoje edinke. Njeno hčer so nekega dne našli obešeno in policija je primer po hitrem postopku pospravila v predalnik z dosjeji samomorilcev. Vendar Elena te razlage ne zmore sprejeti in verjame, da si hči tega ni storila sama. Njene poskuse razreševanja domnevnega umora močno otežuje huda oblika parkinsonove bolezni, zaradi katere je odvisna od tablet, ki ji vsaj občasno omogočijo gibanje. Večkrat nagrajena argentinska pisateljica in aktivistka za pravice žensk Claudia Piñeiro (1960), znana po več psiholoških romanih, je v pisanje spretno vpletla resne družbene teme, delo namreč odpira vprašanja staranja, bolezni, telesne avtonomije, materinstva in družbenih pričakovanj do žensk in njihovih teles. Roman je bil uvrščen v ožji izbor za bookerja.
Ana Svetel: Steklene stene (Spremna beseda: Ajda Bračič; Beletrina, 2024)
Pet kratkih zgodb nagrajene pesnice in pisateljice Ane Svetel (1990) odslikava sodobni čas in kontraste med človekovo potrebo po bližini na eni in individualizmom na drugi strani. Razen tega peterica zgodb nima veliko skupnih imenovalcev, če odmislimo presenetljive zasuke v vsaki med njimi. Prva od zgodb spremlja žensko, ki se odpravi na obisk k sorodnicam v Beograd, kjer se mora soočiti s temačno družinsko skrivnostjo. V drugi zgodbi bralec skupaj s študentko vkoraka v kabinet starejšega profesorja, čigar življenje se bo vsak hip obrnilo na glavo, tretja zgodba pa nas posede za omizje nekdanjih sošolcev in prijateljev, ki si imajo bore malo povedati. Četrta zgodba spremlja žensko, ki se iz tujine vrne domov, kjer se je nekaj neotipljivega frustrirajoče spremenilo, peta zgodba pa odstira vpogled v svet vplivnic, katerih resnično življenje je pogosto zelo drugačno od tistega, ki ga kažejo na spletu.
Guadalupe Nettel: Edinka (prevod: Veronika Rot; Cankarjeva založba, 2025)
Med finaliste za bookerja je bil uvrščen tudi roman Edinka mehiške pisateljice Guadalupe Nettel (1973). Avtorica, ki je znana po tem, da v svoja dela vključuje like, ki jih družba odriva na rob, se je tokrat posvetila materinstvu. Roman je osnovan na resnični zgodbi njene prijateljice, ki je med nosečnostjo izvedela, da se plod ne razvija pravilno in da bo po vsej verjetnosti umrl. Zgodbo pripoveduje njena najboljša prijateljica, ki ne želi otrok, a svoji prijateljici, ki ji je usoda namenila težko preizkušnjo soočanja z otrokovo hudo diagnozo, po najboljših močeh stoji ob strani. Obenem se poveže s sosedovim dečkom, čigar mama samohranilka se lomi pod bremeni materinstva. Posebno mesto v romanu, ki prevprašuje globoko zakoreninjena družbena pričakovanja, ima tudi protagonistkina mama, ki v zrelih letih odkriva, kdo je, ko se osvobodi vsiljenih idej o tem, kakšno naj bi bilo življenje ženske.
Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu (prevod: Lili Potpara; Cankarjeva založba, 2023)
Slovenski prevod romana palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1970) je izšel oktobra 2023, v času, ki po mnenju nekaterih označuje začetek palestinsko-izraelskega konflikta. Roman odstira zgodovino palestinskega naroda, katerega tragedija se je začela s pranjem vesti tistih, ki so zagrešili holokavst. Zgodbo, ki se pne skozi več generacij, pripoveduje Amal, katere stare starše in starše so leta 1948 izgnali iz palestinske vasi Ein Hod nedaleč od Hajfe. Zgodba pripovedovalke, ki se je rodila v taborišču v Dženinu, osvetljuje vsakdanjik Palestincev, oropanih lastne zemlje, dostojanstva in prihodnosti. Izvrstno napisan roman, podkrepljen z zgodovinskimi viri, pred bralcem razgrinja zgodovino naroda, ki mu grozi izbris. Težko, vendar nujno branje, ki poleg globoke žalosti vzbuja tudi jezo. A kot je na nedavnem gostovanju v Sloveniji spomnila Abulhawa: »Bes je dober. Bes nas sili v akcijo.«
Gisèle Pelicot: Živim naprej (prevod: Manja Simonič; Mladinska knjiga, 2026)
Avtobiografija Gisèle Pelicot (1952) bralcem ponuja vpogled v doživljanje ženske, ki je prestala grozovito zlorabo s strani osebe, ki ji je najbolj zaupala. Po petdesetih letih zakona, ki ga je opisovala kot razmeroma srečnega in ljubečega, so jo poklicali policisti in ji povedali, da ji je mož več let podtikal uspavala in prek spleta na njun dom vabil moške, ki so jo posiljevali. Zlorabe je snemal in fotografiral, kar je kriminalistom olajšalo delo pri identificiranju storilcev. Primer je pretresel ves svet in sprožil širšo razpravo o spolnem nasilju, izdaji in pošastnosti, ki se lahko skriva v na prvi pogled povsem običajnih ljudeh. Pelicotova, ki se je odrekla pravici do anonimnosti med sojenjem in večkrat javno poudarila, da »mora sram zamenjati stran – sramovati se morajo storilci, ne pa žrtve«, v knjigi, iz katere žari njena notranja moč, pripoveduje, kako je našla način, da živi dalje.
Ivana Bodrožić: Sinovi, hčere (prevod: Mišo Renko; No! Press, 2026)
Ena vidnejših hrvaških avtoric Ivana Bodrožić (1982) je nase opozorila z romanom Hotel Zagorje (2011), v katerem je popisala svojo izkušnjo begunstva. Teme vojne travme, kompleksnosti odnosov, grajenja identitete in življenja v patriarhatu se prepletajo tudi v romanu Sinovi, hčere. Zgodba bralcu ne prizanaša. Še precej manj pa protagonistki, ki se nekega dne zbudi v uresničitev ene najhujših nočnih mor: njeno telo je povsem paralizirano, brezhibno delujoči možgani pa so se prisiljeni soočiti s to novo resničnostjo. V tri dele razdeljen roman bralcu razkrije tudi zgodbo moškega, ki je v transfobnem okolju na lastni koži izkusil, kako je, če je človek ujet v telesu, ki ga ne čuti kot svojega. Tretja perspektiva pripade ženski, ki je pod težo patriarhata nosilka (in povzročiteljica) generacijskih travm. Roman, ki ni lahkotno branje, nastavlja ogledalo, v katero se morda ni lahko pogledati.
Roxane Gay: Lakota (prevod: Blaž Škerjanec; Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2026)
Kako je živeti v svetu, ki ti na vsakem koraku dopoveduje, da je s teboj nekaj narobe, da ne pripadaš, da nisi vreden spoštovanja, dostojanstva in ljubezni? Ameriško-haitijska pisateljica Roxane Gay (1974) je v odmevnem avtobiografskem romanu popisala svojo izkušnjo življenja v telesu, ki ni v skladu z lepotnimi ideali z vitkostjo obsedene družbe. V boleče iskrenem pisanju razkriva, kako je kot otrok doživela spolno zlorabo, nato pa rešilno bilko našla v hrani, ki ji je predstavljala varnost in tolažbo. Prenajedanje je postalo njena preživetvena strategija, saj je v dodatnih kilogramih videla ščit, ki jo je varoval pred spolnim nasiljem. Avtoričina osebna izpoved se bere kot ostra kritika družbe, ki telesno težo še vedno pogosto razume kot merilo človekove vrednosti in kazalnik njegove moralnosti, obenem pa roman spodbuja premislek o travmi, predsodkih in sprejemanju lastnega telesa.
