Morda bi res lahko rekli, da smo preprosto imeli močno pesniško leto, in se niti ne bi dosti zmotili. A bržčas bi si finale zaslužilo tudi kakšno prozno delo, denimo med nominiranci za kresnika ali za nagrado novo mesto. Domnevam, da se te prozne knjige niso obdržale na rešetu zaradi razpršitve glasov. Gre namreč za nagrado z najštevilčnejšo žirijo pri nas, letos petnajstčlansko.
Vaši ocenjevalci omenjajo eno ključnih kakovosti vašega pisanja – empatijo. Je zanjo v današnji publicistiki sploh še prostor? Kdo je naslovnik vaših kritik?Drugače kot z empatijo ne morem vstopati v tekst, v vsakega grem nujno s pozitivnim predsodkom, ker se mi to zdi spoštljivo do avtorja, urednika, založnika. Najprej torej poskušam izpostaviti najboljše stvari, a se praviloma potem vedno spotaknem tudi ob kakšne šibkosti. Pri pisanju kritik se na neki način počutim tudi kot prevajalka, to sta zelo sorodni početji – lahko prevajaš medjezikovno, iz jezika v jezik, pa tudi znotrajjezikovno, iz literarnega diskurza v znanstveno-publicističnega.
Kot »prevajalka« moram seveda dobro poznati naslovnika, slog prilagoditi mestu objave. V dnevniških zapisih si nekoliko bolj komunikativen kot v revijalnih objavah, kjer greš v globljo analizo, konkretnosti. Kritika je res najprej tihi pogovor z avtorjem, urednikom, hkrati pa želi komunicirati tudi s potencialnimi bralci. A ne delam si utvar, da bi imela kritika, zlasti revijalna, relevantno vrednost med laičnimi bralci. Bolj me skrbi, da naših sodb ne poznajo strokovni delavci v šolah in knjižnicah, da torej naše delo ni relevantno niti za ljudi, ki delajo priporočilne sezname za branje.
Ste tudi z nagrado Radojke Vrančič ovenčana mlada prevajalka. Ali vas je v opravljanje obeh vlog prignal prekarni status?Z obema dejavnostma sem se začela ukvarjati vzporedno in ju težko ločujem. Pravzaprav ob tem še moderiram, organiziram literarne dogodke, vodim bralni klub. Hvaležna sem, da so vse te dejavnosti, ki v moje življenje vnašajo tudi potrebno dinamiko, povezane z literaturo. Na drugi strani pa je tudi res, da me v »večopravilnost« sili preživetje. Kritiki, verjetno bi lahko rekla kulturniki nasploh, se soočamo z dvoličnostjo države oziroma kulturnega prostora. S podelitvijo statusa samozaposlenega v kulturi se nas legitimira in profesionalizira, neprofesionalne razmere na »terenu«, torej nizke postavke in krčenje prostora v nespletnih medijih pa nam preprosto ne omogočajo preživetja.
Omenjene vloge se torej na več ravneh dopolnjujejo, prepletajo. Kritiško pisanje mi ne nazadnje daje samozavest pri prevajalskem delu – tako pri pisanju spremnih besed, ki jih praviloma priobčim k svojim prevodom, kot pri odbiranju čeških in slovaških naslovov knjig, ki jih ponudim založbam v prevod.
Pa slovenski založniki in uredniki sploh dovolj dobro sledijo češki in slovaški književnosti?Prevajanje iz češčine je že tradicionalno zelo utečeno, od mainstreama do zelo kakovostnih del, tudi otroške književnosti. Slovaške pa uredniki praviloma ne poznajo, če pridejo na dan s kakšnim predlogom, gre načeloma za posledico uspeha kakšnega redkega slovaškega romana v angleščini ali za seznanitev z delom na mednarodnem sejmu. V vseh drugih primerih morajo zaupati prevajalcem.
Bi sprejeli v prevajanje delo, o katerem kot kritičarka nimate dobrega mnenja?Na srečo prevajam iz jezikov, kjer redko dobivam uredniške ponudbe, ledino moram orati sama. To prinaša s sabo veliko odgovornost, saj je vsak prevod, sploh iz slovaščine, še vedno metonimičen, bralci sodijo celotno slovaško literaturo po nekaj prevedenih delih, v zadnjih dvajsetih letih pa je v povprečju izšlo eno prozno delo na leto.
Sama cenim mnoge avtorje, kot so P. Pišťanek, D. Mitana, D. Dušek, D. Tatarka, U. Kovalyk, P. Rankov, P. Vilikovský, in ne nazadnje antologijo slovaške kratke zgodbe Zgodbe iz Slovaške, Slovaki so namreč mojstri krajših proznih oblik. Za prevod pogosto izberem dela, ki so kakovostna, a hkrati bralsko privlačna. Čeprav smo z založbami odvisni še od kupa drugih dejavnikov, specifičnih uredniških politik, subvencij, nagrade Evropske unije…
Izhajate iz Dolenjske, imate študijsko izkušnjo Ljubljane, živite in delujete pa na Obali, kjer vodite tudi bralni klub. Je tamkajšnja kulturna, predvsem literarna ponudba dovolj vzpodbudna?Skoraj pet let sem živela v Izoli, kjer sem opazila primat filma in glasbe, zato sem tudi začela z bralnim klubom. Zdaj živim v Kopru, kjer je literarna ponudba dosti pestrejša – edinstven je festival Forum Tomizza, ki povezuje celotno Istro, programsko široko je zastavljen Primorski poletni festival, ki poteka prav v teh dneh, dejavni sta društvi Peter Martinc in Slavistično društvo z Jasno Čebron na čelu, ki že vrsto let vodi pogovore ob branju, žive so Obalne rime, literarni pogovori potekajo tudi v okviru koprske slovenistike in v knjigarni Libris… Ponudbe je kar nekaj, a sama vidim še precej neizkoriščenega potenciala, predvsem v približevanju domačih književnikov širšemu bralskemu občinstvu.
