Avtorica, po izobrazbi diplomirana novinarka, ki zdaj dela v bančništvu, se je pri devetinštiridesetih letih odločila, da svojo ganljivo in pretresljivo življenjsko zgodbo prelije na papir. Pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo bralca ne more pustiti praznega.
Vaša prva knjiga je tako navdušila bralce, da je že takoj doživela ponatis. Ljudje si očitno želijo zgodb, ki niso napisane ad hoc, ki odstirajo resnično življenje, pa četudi (ali pa prav zato) v njej govorite o tematikah, o katerih se v naši družbi raje ne govori: o bolezni, umiranju, smrti…»Ja, knjiga govori tudi o vseh teh temah, a to ni knjiga o smrti, zame je to knjiga o moči življenja. Napisala sem takšen roman, kot bi ga tudi sama želela brati. Kompakten, brez praznih vsebin.
Med pisanjem sem imela sicer cel kup pomislekov, a me je ves čas, od samega začetka pisanja, pravzaprav, spodbujala moja sestrična Barbara. Ona je bila tista, ki je ves čas verjela, ki mi je dopovedovala, da je tekst, ki ga pišem, literatura, da bo ta tekst nekoč knjiga. Bila je moj 'believer'. In ne samo to, ona je verjela, da bo to roman, ki se bo, zaradi teh večnih tem, ki jih omenjate, dotaknil mnogih. Meni se je vse to zdelo hecno, a iz tiskarne je prišla že tretja izdaja. Neverjetno!«
Predstavljam si, da je avtobiografijo najtežje pisati. Pisatelj javnosti odkrije svoje najintimnejše stvari, čustva, ki so bila do tedaj le njegova ali del najožje družine. Vam je bilo težko pisati o sebi?»Ne, sploh ne, nikoli nisem imela težav z razkrivanjem svojih čustev, pa naj gre za lepa, prijetna čustva ali pa za tista malo manj prijetna, tista težka, pogosto zapostavljena. Mislim, da me je to reševalo tudi v težkih obdobjih življenja, saj si ne predstavljam, da bi vse strahove in stiske držala v sebi.«
Življenje v Jugoslaviji
Do 14. leta vaše starosti je bilo vaše življenje povsem povprečno. Odraščali ste v sedemdesetih, osemdesetih letih, v času Tita, v času, ko so bili ljudje zadovoljni z malim. V vašem družinskem stanovanju na Vojkovi je bila kuhinja vedno polna ljudi, jedlo se je, kadilo, pogovarjalo, smejalo…»Zame so bili to časi popolne varnosti in brezpogojne ljubezni. In ko rečem Jugoslavija, se spomnim na mami, ki mi peče rižev narastek, spomnim se na očeta, ki ob sodih dnevih trojko na naši avtomobilski tablici spreminja v osmico, spomnim se babice Dade, ki me stiska v svoje toplo, mehko naročje, brata Roka, s katerim loviva meduze v Rovinju in se igrava igrico o jari kači in steklem polžu. In spomnim se kuhinje, ki nikoli ni bila prazna, stanovanja, v katerem bil vedno nekdo doma.«
Življenje se je po vaši valeti popolnoma spremenilo. Mama je umrla za rakom, spremljali ste njeno umiranje. V tistem času se je umiralo doma, danes se to le še redko zgodi. Ste se vi tedaj bali smrti? Umiranja?»Hvaležna sem očetu, da je mami lahko umrla doma, da je ni pustil umirati v bolnišnici. Umrla je v svoji postelji, v spalnici na Gregorčičevi, kamor smo se preselili slabo leto pred tem. Umrla je v stanovanju, ki ga je tako zelo čakala in s tako ljubeznijo urejala.
'Moje sanje, novo stanovanje,' je rada rekla, ko sva barvali deske za ladijski pod samo dve poletji pred tem. Sicer pa za to, kako zelo je bila bolna, ni vedela. Niso ji povedali, da umira. Rekli so ji, da ima rano na želodcu, imela pa je karcinom. In tudi midva z Rokom nisva vedela. Da bo umrla, so nama povedali tri dni pred smrtjo. Ko je umrla, sva se bala, ko naju je oče peljal v spalnico, da se od nje posloviva. Rok me je držal za roko in njegovi nohti so se zažirali v moje mokre dlani. Tako majhen se mi je zdel, komaj enajst let je bil star. Ko pa sva zagledala mami, je strah minil. Njen obraz je bil mehak in malo se je smejala.«
Stiske rešujemo sami
Zakaj se je po vašem mnenju v tistem času (in še danes) tako malo pogovarjalo o pokojniku?»Živimo v družbi, v kateri se ceni stvari, ne ljudi, zato življenje nima svoje prave vrednosti. In kjer je nima življenje, je nima tudi smrt. Misel na konec je bila sicer vedno strašljiva, a to stisko se je v tradicionalnih družbah znalo preseči z obredi, simboli, z vero v posmrtno življenje, z deljenjem strahov v skupnosti. Danes vsega tega ni več. Stiske rešujemo sami z razumom, ki nam pravi, da posmrtnega življenja ni več, da je smrt konec. In ta bolečina je tako močna, tako ostra, da smrt v upanju, da je morda sploh ni, odrivamo iz svojega življenja na skrajni rob. Umira se v samoti, žaluje se v samoti, žaluje se v tišini, kot da smrti skorajda sploh ni. Sicer pa – kdaj ste nazadnje videli na kakšni hiši obešeno črno zastavo?«
Stari ste bili rosnih dvajset let, ko ste še sami zboleli za rakom, imeli ste hodgkinov limfom. Ob trpljenju, ki ste ga prestajali ob kemoterapijah, bralca spreleti srh, še bolj pa, ker ste bili v tem praktično povsem sami. Ob strani vam je stal le tedanji fant Urban…»Ni bil samo Urban. Bila je tudi Dada, bila je moja zdravnica, Urbanova mama. Je pa res, da očeta ni bilo. A vem, zakaj ga ni bilo. Bal se je, ko so rekli, da je bolezen napredovala in da je v tretjem stadiju. Mislil je, da mi ne bo uspelo, da tudi mene kmalu ne bo več. In zato ni prenesel pogleda name, na igle, na bruhanje v kovinskih ledvičkah. Urban pa, ja… Urban je bil ves čas ob meni, spoznala pa sem ga le dva, tri tedne pred diagnozo. In Urban je bil tisti, ki je razumel, da moram govoriti tudi takrat, ko me je strah, da kemoterapije ne bodo delovale, ki me ni s puhlicami utišal, ko sem rekla, da se bojim. Urban me je nosil na stranišče, ko sem bila prešibka, da bi do tja prišla sama, on je odnašal moje bruhanje, on me je zavijal v mokre rjuhe, ko sem imela vročino. Vse to je počel, star komaj 18 let.«
»Včasih me je bilo strah jutra…«
Sledila je še izguba vašega mlajšega brata Roka, ki se je ponesrečil v hribih, pri 19 letih. Kako, ampak res kako ste vse to prestali? Je človek tedaj, ko se mu zgodi toliko strašnih stvari, močnejši, kot si misli?»Človek lahko prenese veliko več, kot si misli. To ni prazna fraza. A ne glede na to, smrt Roka je za dolgo zaustavila moj dih, amputirala vso mojo bit. K sreči sem bila takrat stara že 23, k sreči sem zaradi mami in svoje bolezni že vedela, da moram dati žalosti pot in čas in sebi priložnost, da sem, kar takrat sem, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi.
Včasih se mi je zdelo, da bolečina ne bo popustila, včasih me je bilo strah jutra in dneva, ki sledi jutru. Včasih sem hotela samo spati. A vendarle… Pride dan, ko greš skozi gozd in spet opaziš, da so listi nad teboj zeleni, pride dan, ko ima jagodni sladoled spet pravi okus. Misliš, da takih časov ne bo več, a pridejo. Vsaj pri meni so doslej še vedno prišli.«
Izgubiti vse, ki so bili del tvoje družine, je nedvomno huda preizkušnja, tudi smrt babice Dade vas je – razumljivo – zelo prizadela, a vendarle vam je uspelo življenje postaviti na noge, doštudirati, se poročiti, imeti dva otroka… Kot ste nekje dejali, delate kljukice vsakič, ko preživite s svojimi otroki obdobje več, kot ga je vaša mama z vami. Vendar vas življenje še kar ni pustilo pri miru in letos ste ponovno zboleli, ravno tedaj, ko je bila vaša hči Katjuša stara štirinajst let… Kako ste doživljali ta »že videni« moment, ko ste izvedeli za diagnozo?»Ja, še danes svoj čas merim z maminim časom in so prelomnice, ki jih čakam, ki jih želim doseči, ker jih moja mami ni nikoli. Želela sem biti stara 38 let, želela sem na Matijev prvi roditeljski sestanek v gimnazijo in želela sem s Katjušo po njeno obleko za valeto, saj moja mami po mojo ni več mogla z menoj. Ko sem letošnjo zimo zbolela, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da se uresničujejo moji najgloblji strahovi – da bi svoja otroka zapustila v enakih letih, kot je moja mami zapustila mene. A vendarle… Obleko sva s Katjušo kupili skupaj, na valeti sem bila in tudi na Matijev prvi roditeljski sestanku sem šla.«
Izgube puščajo sledi
Ko sem vas v tem času, od izida knjige, spremljala, poslušala, potem pa prebrala vašo življenjsko zgodbo, si kar nisem mogla predstavljati, da ste po vsem tem, kar ste prestali, lahko še optimistični, polni energije, pripravljeni reči življenju »da«, živeti za vsak trenutek, pa četudi droben, v krogu svoje družine. Pregovor pravi, da kar ne ubije, krepi. Lahko rečete, da to drži?»Ne maram tega pregovora, sploh ga ne maram, mislim, da je izrečen le v tolažbo tistim, ki niso ubiti, in tistim, ki ga delijo. Vse te izgube te zaznamujejo, puščajo sledi. Včasih sem imela občutek, da me je z vsako izgubo manj, da izginjam. A vendarle, očitno je bilo v meni doslej še vedno dovolj življenja.«
