Branko Gradišnik: Izmišljam si skoraj nič ne. Mi ni treba.

Prevajalska vnema se ves čas prepleta s pisateljsko vnemo bodisi romanopisca bodisi blogerja bodisi publicista. Za izrazno materijo je izbral humor, ironijo. Otresa tako na svoj račun kot na račun družbe, v kateri živi oziroma živimo. Nazadnje v knjigi Iskanje izgubljenega zdravja – priročniku za krajšanje vrst v zdravstvenih ustanovah – ki je to leto izšla pri založbi UMco.

Ne, saj v meni ni nič dionizičnega. To je taka apolinična evforija, bolj zadovoljstvo ob uspelem življenju, malo pa pomagajo tudi ketoni v krvi.

No, saj to je človekova osebnost: nekaj, kar se nadaljuje, čeprav se tudi razvija in spreminja. Kontinuitetnost. Nekdo drug je knjiga, v kateri se kažeta dve tedanji moji plati. Na predstavitvi v Cankarjevem domu – takrat je knjiga še nekaj pomenila – sem 400 navzočih, vabljeni so bili zgolj ljudje, ki so knjigo že prebrali, pozval, naj se izrečejo o njej. Najprej da naj dvignejo roko tisti, ki jim je knjiga temačna, grčasta, nevarna, mikavna v svoji fantazijski dimenziji. Roko jih je dvignilo morda 80. To so bili seveda ljudje s podobnimi vozli. Potem sem pozval tiste, ki so se med branjem zabavali. Takih, ki torej niso imeli vozlov, je bilo morda 200. Tretja skupina, torej tisti, ki niso dvignili roke, so bili previdneži, kalkulatorji, pa seveda ljudje, ki knjige niso prebrali. Jaz sem se vozlov znebil v naslednjih letih. Nehal sem si izmišljati, se pravi, nehal sem slediti vsiljivkam in fantazmam iz nezavednega, ki si jih nekateri ne upajo sami udejanjiti, zato jih potem prodajajo kot umetnost.

Omejitev Iskanja izgubljenega zdravja na telesno – kolikor je pač telo mogoče ločevati od duha – je premišljena, saj imam v načrtu vsaj še eno knjigo, Iskanje izgubljenega veselja, ki se bo ukvarjala s tistimi dimenzijami človeka, ki segajo iz njega k drugim; to je tista filoikeiotika, ljubezen do razmerij, ki jo omenja uvod. Izdal sem tudi štiri zbornike svojih dopisovanj z ljudmi v psihološki oziroma filoikeiotični stiski.

O prvi ženi vse najboljše… pač skladno z rimskim reklom. Rečem naj samo, da sva bila v zvezi oba hkrati jetnika in ječarja. Knjige nisem bral že desetletja, a toliko še vem, da lik junakove žene ni delan po moji tedanji, saj sem se je preveč bal, da bi jo opisoval. Polže, na primer, je z vrtnarskimi škarjami rezala neka druga oseba, ki sem jo poznal bolj od daleč. Junak pa je res, kot se reče, pod podobno pokrovko. Kadar kaka naključnost njegov lonec segreje, nastane resna nevarnost prekipetja. Povrevanje pa so ravno njegove fantazme in vsiljivke.

Nazadnje moram reči, da junak na koncu knjige naredi iz svoje hibe vrlino, ko z evtanazijo pomaga neznosno trpečemu očetu na oni svet. V resnici sem v svojem pisanju dolgo reševal problem odnosa z očetom, najprej na slab način v romanu Leta, potem bolje v Nekom drugem, nazadnje pa tako, kot je bilo treba in prav. Seveda je bila prava rešitev mogoča šele, ko se je »medgeneracijski problem« razrešil v življenju. Kako, pa opisuje Roka voda kamen.

Za evtanazijo nisem, ker je nadzorovana in torej ni izraz resnične osebne svobode. Kakšna svoboda je to, če potrebuješ tam, kjer evtanazijo že imajo, dva podpisa zdravnikov in psihiatra in CSD in okrajnega sodnika? Boste videli – ko bodo poostrene družbene razmere zahtevale, da stari in nebogljeni ljudje hitreje odhajajo na oni svet, bo evtanazija strašno sredstvo kontrole prebivalstva. Imeli bomo Soylent Green, po starem distopičnem filmu, a brez nežne filmske muzike v slovo. Ne gre torej za »pravico do izbire« – gre za pravico do smrti. In smrt je neprecenljiva. Tako kot ni sence brez svetlobe, tudi svetlobe ni brez sence. Vsaka reč na tem svetu potrebuje svoje nasprotje, da se izrazi. Dan ima noč, budnost spanec, zdravje bolezen in življenje smrt.

Čeprav, a veste, je tu en dokaj življenjski paradoks. Dokler namreč smo, smrti ni. Ko pa je smrt, ni več nas. Tako to bežno, hipno srečanje biti in niča ostaja še naprej predmet strahov, špekulacij, izkoriščanja, žuganja, fascinacije, le redko pa brezbrižnosti, kakršno si zasluži nekaj, kar na tej strani prinaša prejalislejšnjo, na oni pa takojšnjo pozabo.

Ja, oče, ki sem mu nekaj let pred njegovo smrtjo dal brati svoje dnevnike, je res rekel: »Branko, ti samo čakaš, da bomo pomrli, potem boš pa to objavil.« Res imam napisano in za tisk ob sv. Nikoli pripravljeno Knjigo naših dni, ki jo sestavljajo popolnoma iskreni in vselej sprotni dnevniški zapiski, urejeni v štiri knjige. Ena govori o očetu in materi, ena o Ivani in Mitju, otrocih iz prvega zakona, ena o Ani in Klemnu, otrocih iz drugega zakona, ena pa o meni in Bernardi. Iz te zadnje sem nekaj gradiva uporabil pri pisanju Roke vode kamna. Ne vem, ali bo to kdaj objavljeno, vem pa, da ima familija s tem arhivom na voljo potencialno zakladnico. Saj veste, kolikokrat si ljudje v odraslosti želimo, da bi več vedeli o svojem otroštvu, posebno zgodnjem. Skratka, to je kapital, ki jim ga zapuščam za osebno rabo.

Oče… Ni ljubil žarometov javnega življenja, psihologijo je imel za »lažno učenost«, tudi ga je bolelo, ko sem šel kot prevajalec in avtor bolj po svoje. Hranim dopisovanja z njim iz leta 1990, ki se berejo kot izmenjava udarcev med Muhammadom Alijem in Frazierjem. V Manili. A bil je sijajen človek, dober človek, skrben oče, in imel sem ga ne le v otroštvu rad bolj kot kogarkoli. Kadar se mi kdaj zgodi, da me prime in bi se pohvalil s kakim prevajalskim dosežkom ali da bi vprašal za kak jezikovni nasvet, je on prva in edina oseba, ki mi seže v misel – a že se spomnim, ojoj, ni ga več.

Sicer pa so moje javne objave praviloma šegave, dobrodušne in benigne. Bernarda velikokrat poroča, kaj vse vedo ljudje o njej. Vrstniki najinih otrok pa, mislim, itak nič ne berejo. Tako tudi ni morebitne zadrege. Izmišljam si skoraj nič ne. Mi ni treba. Življenje doživljam na način, ki je dovolj poseben, da je zanimiv za bralstvo.

Dovolj sem pogumen, da nikoli ne zapišem tistega, za kar ne mislim, da drži. Nisem pa tako pogumen, da bi zapisal prav vse, kar mi pride na pamet, pa čeprav je res. Prvič, kdo bi vse to objavljal in bral? In drugič, treba je biti obziren do drugih. Brutalnost, zloba in škodoželjnost nimajo nič z iskrenostjo, čeprav se včasih izdajajo zanjo. Berite moja psihološka dopisovanja, v katerih so klientke nespoznavne v svojem okolju, ker sem »izdajalske« podatke spreminjal, a vse je transponirano tako, da vzroki, simptomi in nazadnje rešitev ostajajo iskrena preuglasitev dejanskosti.

Ni enotnega označevalca, ker smo deloma vzhodnjaki deloma zahodnjaki. Poglejva, kaj ste vi. Povedal bom štiri predmete, vi pa mi povejte, kateri trije spadajo skupaj: sekira, hlod, kramp, žaga. Kar povejte, kar vam pride na misel kot samoumevno.

Odličen odgovor. Bom pojasnil. Nekateri Slovenci so zahodnjaki in svet doživljajo analitično, kot skupek kategorij – ti izberejo orodje in izločijo hlod. Malo bolj številni med nami pa so vzhodnjaki, ki svet doživljajo sintetično, kot sistem sovisnostnih razmerij – ti izločijo kramp, ker nima kaj početi pri obdelavi hloda. In reševanje stisk je v veliki meri odvisno od te naše osnovne naravnanosti. Povečini so ženske bolj nagnjene k sintezi, zato tudi lažje vprašajo za nasvet. Pri tistih, ki opazijo obe možnosti, skrbno samospraševanje vselej pokaže, da se jim ena možnost zdi življenjska, druga pa le intelektualna resnica. Vi ste torej pretežno analitični, imam prav?

Ker je prva navedena izbira vselej tisto, kar je življenjsko.

Slovaki so sijajni, pač krampi, in ne hlodi. Ženske prenesejo pogled v oči ali kompliment, ne da bi se jim zdel spolno nadlegovanje. Vedo, da gresta hlod in sekira, moški in ženska, skupaj. Portugalci čustvujejo skozi svoje pesmi, fado, ki izreka njihovo saudade – nostalgijo. Sami tega ne vedo, so v zanikanju, ker nočejo imeti nič skupnega z nekdanjimi tlačitelji mohamedanci, a v resnici ima saudade etimološko isti izvir kot bosenski sevdah – melanholija, ki nastaja po starogrškem in pozneje arabskem prepričanju v črnem žolču (arabsko säwdâ).

Skratka, ne čustvujejo tako neposredno, kot bi bilo morda zaželeno. Zato pa so lahko zlahka menjali svoje identitete skozi zgodovino – bili so že vse, od džaurov prek konkvistadorjev do socialistov in zdaj ubogih EU-par. Hrvati so vzhodnjaki, blagor jim, a bi želeli biti zahodnjaki. Iz tega nastajajo mnogi nesporazumi in predvsem socialni pritiski. Saj razumete, sintetični pogled upošteva, da je vsak dobiček nekomu v izgubo, analitični pa kategorijo revežev spregleduje, in tako naprej. Sicer pa so ljudje povsod ljudje, družabna bitja. Lepa beseda lepo mesto najde. Jaz se povsod odlično razumem. V mojem potopisu o poti po Siciliji pride v mesto tujec, ki vpraša, kakšni so kaj tamkajšnji ljudje. Vladar ga povpraša, kako je bilo v drugih krajih, skozi katere je hodil, in mož odvrne, da grozno, toliko je med ljudmi nezaupanja, sovraštva, sebičnosti. Na to mu vladar zagotovi: »Tujec, potem smo pa žal tudi mi takšni. Boljše bo, da greš naprej.«

Iz terapevtske prakse vem, da se najslabše godi ženskam, ki se zapletejo z umetniki, saj to skupino sestavljajo predvsem histeriki, narcisi, shizoidneži, pijanci in nasploh egoisti. Konkretneje o pisanju: pisanje, ki prodaja želje lastnega ida kot blago, seveda ni za rabo. Ne za drugo kot za samozamotovanje ali samonaslajanje. Tako da sem načelno proti literaturi, ki temelji na izmišljanju. Enako sem tudi proti zamolčevanju. Če bi ljudje povedali, kaj mislijo in čutijo, ne bi bilo 99,9 odstotka svetovnih knjižnih del, ker ne bi bilo zapleta, prehitel bi ga razplet v realnosti. Nisem pa proti pisanju, namenjenemu samoiskanju in samoizražanju.

V prvem delu življenja se nam v živčevje vpisujejo različne neprijaznosti in neprijetnosti, od hotenih krivic pa do samih življenjskih protislovij. In v odraslosti potem nagajajo, ko se izdejanjajo, kakor da bi človeka vodile višje ali nižje sile, vseeno. Integrirani jaz, jaz, ki ni, vsaj ne zelo, podvržen ne samoočitkom privzgojenega nadjaza ne prišepetavanjem samopašnega ida, tako da ga ne meče iz skrajnosti v skrajnost, je lahko kapitan svoje barke. In pisanje, terapevtsko pisanje, izpovedovanje, je način izpisovanja slabih izkušenj iz živčevja, podzavesti. Enako funkcijo ima spoved, a ta je namenjena superegu. Pa tudi fantaziranje, ki pa streže hlepotnosti ida.

Med mojimi klientkami jih je veliko, ki so se jim razni nevrološki problemi polegli, brž ko so lahko na papir zapisale svoje trpljenje. Tako se je zdravil že Kafka, ki je resda pisal simbolno, a nadvse iskreno. Seveda pa ni veliko ljudi, ki bi se jim sploh ljubilo pisati. V tem je neka selekcija, in seveda imam dobre rezultate, ker pridejo k meni le ljudje, osebnostno primerni za pisno terapijo.

Ja, takrat sem doživel kar en manjši satori, zenovsko presvetljenje. Kako je bilo z mojim pitjem? Tako, da sem se upravičeno ustrašil. Moji pivski bratci, sami kulturniki, so se sicer čudili: »Brane, če si ti alkoholik, kaj smo pa potem mi?« Obzirno sem zamolčal odgovor. O tem podrobneje pišem v Iskanju izgubljenega zdravja v besedilu Zenonov kozarec.

Naj bo, zakaj ne – da le ne škoduje drugim. Takih benignih zasvojenosti, kot so sprehodi, branje, zbirateljstvo, nima smisla preganjati. Odločilen kriterij je, ali škoduješ drugim, še sploh bližnjim. Kdor teče zato, da ga ni doma pri ženi in otrocih, ima problem. Kdor teče zato, da bo dalj časa ostal čil in bo lahko skrbel za družino, pa ga nima, mislim. Imate pa povsem prav, da brez užitka ne gre. Ljudje smo algodinična bitja, motivira nas strah pred bolečino, in ta nas peha v skrajnost uživanja. Človek se mora malo detoksicirati, da spet pridobi občutek za drobna ugodja, recimo občutek živosti, zaresnosti, ki ga med, recimo, tekom daje že mrgoleča toplota pospešenega bitja srca…

S štirimi psi je tekanje prezahtevna pustolovščina. Eden se zamoti, ko se zave, pa gre po tvoji sledi, a žal nazaj v nasprotno smer; drugi zavoha srno in gre po sledi, tretji bi se rad pomenil s kakim petim psom, četrti zalaja na živčnega kolesarja in ga je treba dati na vrvco… ne kolesarja, psa… Kdo bo ob tem tekal? Zdaj mi je hoja nasploh hvaležnejša, več vidim in doživim na poti, ko ne hitim več tako zelo. Vtisi so čistejši, misli tudi. O psih sicer več pišem v Evoluciji za rejce ljubiteljev malih živali, ki je po tihem izšla lani.

No, tu gre za učinkovanje placeba, sugestije, preoblečene v avtoriteto, in prav ta učinek izkorišča, bodisi zavestno bodisi nezavedno, vsak zdravnik, ki mu avtoriteto podeljuje bela halja. Zato tudi pravim v podnaslovu, da je knjiga namenjena tistim, ki se želijo izogniti, med drugim, belim haljam. Moja knjiga pa je tudi po izjavah prvih bralcev zelo zdravilna, človeka okrepi in olajša hkrati, pravijo. Do neke mere gre tudi pri tem za placebo, ker moje bralke me »obrajtajo« od prej. A dejansko je v knjigi veliko dobrih in zlahka uporabnih nasvetov.

Telo je homeostatski organizem, evolucijsko usposobljen za to, da se ustrezno odziva na zunanje vplive in učinke. Velikokrat to povsem zadošča. Problem je v tem, da smo milijon let živeli v razmerah, v katerih se je telo ravnalo po načelu »manj dela, več jela«. Z najmanj napora uloviti najbolj tolstega zobra. To načelo nam je omogočalo preživetje v okoliščinah, ki so na nas vseskozi pritiskale tako zelo, da smo bili na robu preživetja. Zadnjo ledeno dobo je na primer preživelo le 19 evropejskih homosapiensov, in sicer v neki gibraltarski špilji. Neandertalci so celo izumrli, čeprav so bili močnejši. Tehnologija, ta podaljšek naše genske posebnosti, ki se izkazuje v nasprotnosučnih palcih, pa je v zadnjih 10.000 letih povzročila, da smo se znašli sredi vse bolj nezaslišanega prehranskega obilja.

Obenem nam tehnika odreka priložnost za delo, kajti stroji delajo namesto nas. Saj vidite, da se avto zdaj prodaja na račun tega, da vam prihrani kak neznaten gib; recimo prižiganje luči, ker se zdaj same naravnavajo glede na razmere. Možgani, ki vodijo naše telo, še vedno sledijo zgoraj omenjeni maksimi. In tako se prenajedamo in obenem lenuharimo. Ta kombinacija pa je tako hudo breme za naše telo, da homeostaza sama ni več uspešna. V resnici so presnovne bolezni, ta kuga modernih dni, posledice prekurjene homeostaze.

Dr. Sonja Ukmar je dejansko zelo ponosna name, pa tudi strinja se s tem, kar pišem. Mislim, da si je v spremni besedi privoščila zdravstveni sistem, češ da ji ta ne pusti niti toliko časa, da bi napisala oceno knjige. Vendar je ocena napisana in objavljena. Knjiga je tudi sicer dobro raziskana. Zasebno so mi jo recenzirali nekateri moji stalni poskusni bralci in bralke iz branže: med drugim dva doktorja nevrologije, ena zdravnica družinske in splošne medicine, en pediater, en urolog in ena okulistka, pa niti ne vem, ali sem res vse naštel. Kar pa se nesteroidnega protivnetnika ibuprofena tiče, ta blaži vnetje. Vnetje je le odziv, izraz obrambe telesa pred vdiralci – vseh vrst. Ibuprofen torej slabi obrambo, in to je dobro, kajti vnetost, posebno kronična, recimo zaradi subtilne alergičnosti na kako predelano živilo, povzroča telesu trajno škodo, recimo apnitev ožilja.

Opravljene so pač ustrezne tovrstne metaštudije, torej povzemni pregledi statističnih korelacij vseh opravljenih študij na danem področju. Tudi smeha se je žal polastil kapital, ki zdaj pod krinko skrbi za zdravje ponuja razne smejalne tečaje in podobno. Menedžerji se sicer v teh smejalnicah smejejo, smejejo se tudi na poti v banko, pa vendar cepajo kot muhe od menedžerskih bolezni. Smeh sam po sebi ni zdravilen, če pa je avtentičen izraz osebne dobre volje, dobrodušnosti, zadovoljstva z bližnjimi in življenjem, je simptom duševnega zdravja. In ker sta duh in telo na mikromolekularni ravni ena in ista reč, tudi telesnega.

To opisuje kar več besedil v zadnji knjigi, v predelku z naslovom »Pust ali post«. Na kratko: ketonska prehrana je malohidratna. Je poskus posnemanja človeške prehrane iz časov, ko sladkorja skoraj ni bilo, razen poleti v času zorenja kakega sadeža. A morate vedeti, da nekdanje neselekcionirane pomaranče grenijo – sam sem jih jedel v lizbonskem botaničnem vrtu, kjer še rastejo kot nekoč v divjini. Potem je bil tu še med, a cena za strd se je plačevala v čebeljih pikih. Ko pa smo prešli na cukreno dieto, smo se znašli v resni zagati. Od alkohola je lahko abstinirati – piješ pač vodo. Od nikotina tudi – pač žvečiš svinčnik, recimo. Ko gre za cuker, pa je abstinenca otežena. Sladkor, ki povzroča še hujšo zasvojenost, je v ogljikovih hidratih, ti pa so v vseh živilih, razen v mesu in masti. Kako torej abstinirati? Nejedenje, torej postenje, stradanje, se konča s smrtjo. Tudi uživanje samo mesa se konča z nevrološko smrtjo, bolezni se pravi Refsumova bolezen.

Od česa so torej živeli prednamci, ko pa ni bilo škroba? Že dolgo se ve, da ima človeško telo še en presnovni mehanizem, ki je prvotnejši od presnavljanja sladkorja v energijo. To je mehanizem za presnavljanje maščob v ketone, ki so vrsta neškodljivega alkoholnega goriva v krvi. Prednamci so na vsake kvatre ulovili recimo zobra. Meso je lahko hitro zgnilo, a salo ima to odliko, da je skoraj nepokvarljivo. Torej je bila njihova prehrana predvsem maščobna. Kar pa so dobili hidratov, so bili ti napaberkovani skupaj z esencialnimi vlakninami v zeleh, koreninicah, plodovih. Več o ketonski dieti najdete v knjigi, tu naj se samo pohvalim kot dokaz, da je sijajna reč. Ne le ker sem zdrav in čil, ampak ker sem odrešen vse tiste grozne čustvene bibavice, ki jo duhu povzročata sladkorna plima in inzulinska oseka. V ketozi ni cukraste miselne megle. Res pa je ironičen paradoks v tem, da je v preteklosti neki pragenij v ketoznem navdihu naredil prvi korak pri razvoju tehnologije. Ta je iz človeštva naredila to, kar smo zdaj.

Seveda se kapital prilepi na vsako reč, ki jo je mogoče spreminjati v dobiček, a to ne pomeni, da imamo od nje korist. Že sijajen filozof narave David Thoreau je opozoril na to razliko: korist ti prinaša le tisto, česar ne more narediti nihče drug razen tebe samega. Zato je od hoje korist, od prodaje prehranskih dodatkov pa dobiček.

Diete niso nobena izjema. Bio in eko oddelki veletrgovin niso plod kakega telobrižništva, ampak napad kapitala na še to nišo. Kapital in družbena kontrola imata posebej rada naše ukvarjanje s prehrano. Ker ne utegnemo misliti na nič drugega, nam lahko z levo roko prodajata svinjarijo, med katero spadajo industrijsko predelana živila, z desno pa zdravila za odpravljanje težav, ki jih povzroča ta svinjarija. Žal imajo zdravila svoje stranske učinke, a kdo bi mislil na to, ko pa smo si sami krivi, ker se o »škodljivih učinkih nismo posvetovali s svojim osebnim zdravnikom ali farmacevtom«. Torej dobiček za kapital, nobene koristi za nas.

Res je, da sem objavil recept za svojo tehniko priprave žgancev – enako delam tudi kaše – iz ajde in koruze. Gre za dve obliki škroba, ki vsaj ne vsebujeta glutena, tega strašnega alergena. Tudi proso je v tem pogledu zdravo in sila okusno. Danes sem prav tako skuhal proseno kašo, pa žal nisem opazil, da je dala moja ljuba žena pred odhodom v mesto v grelnik vode mešanico vode in belega kisa za odpravljanje kalcijevih oblog.

Prav je, da sem tretji, saj sem tudi najmlajši. Veste, to je kot pri albanskih slaščičarjih. Če se rodiš v slaščičarski družini, boš znal pripraviti baklavo. A znala jo bosta tudi oče in starejši brat. No, da pohvalim očeta – ta je do mojega, recimo, dvajsetega prevoda prebral vsak tipkopis in mi ga popravil in označil, zakaj kaj ni dobra rešitev… Brez te šole bi ostal brez baklav. Res pa je, da sem se pozneje osamosvojil, tako da se moja prevajalska teorija in praksa razlikujeta od očetove. Torej sem nehal jesti baklave, kakor je navsezadnje tudi prav za prevajalca, ki je na ketonski dieti.