Res je, da zgodbe pričajo o tem, kako sem v določenem trenutku videl sebe in svet, ampak zadaj ni bilo neke teorije. Bil sem med dvema scenarijema in sem šel še v prozo, brez načrta. Nekaj zgodb se mi je nabralo, imel sem nekaj bralcev, ki so ob branju uživali, in pomislil sem, zakaj ne bi iz tega nastala knjiga. In jo napisal. Našel sem način pisanja, ob katerem sem se počutil udobno, začel sem opažati tudi, da se nekateri postopki ponavljajo, a vse skupaj se je dogajalo intuitivno, iz veselja.
Se tudi pogosta fantastika, ironija, groteska in groza v vaših zgodbah pojavljajo iz čistega veselja?Dajal sem si duška, kajti ko pišem scenarij za film, si veliko takih stvari ne morem privoščiti. Že zaradi samocenzure, vem namreč, da so finančna sredstva za film omejena, zato si denimo ne dovolim toliko fantastike. Pravzaprav sem pisal zelo nefilmične kratke zgodbe. Če bi pomislil, kako bi večina delovala na platnu, vem, da bi funkcionirale kvečjemu kot risanke.
Zgodbo o straniščnem kotličku Točno opoldne pa sem predelal v celovečerec. Dogaja se v Berlinu od konca štiridesetih let prejšnjega stoletja do prihodnosti, le v stanovanju. Gre za družinsko fresko, dolgo več kot sedemdeset let, zraven pa prikažem še zgodovino mesta. Potem je tu še Jutro s polkovnikom Jamesom L. MacAllistrom, na katerega pade klavir. Besedilo je v odlomkih že obstajalo v scenariju filma, ki ga bom, držim pesti, posnel naslednjega, pa sem šele potem iz njega naredil kratko zgodbo. Poleg tega sem za isti scenarij iz zgodbe Dom ukradel prizor dezinfekcije hiše, iz preostalih zgodb pa filma najverjetneje ne bo.
Saj ne gre nujno za fantastične elemente, bolj za bizarne človeške rutine, ki se nenadoma sprevržejo v nekaj kvarnega, vaši junaki so nenavadno vdani v usodo. Če zbirko začnete z zgodbo, da je treba čim bolj živeti svoje življenje, ne tujega, jo končate s samomorom, in to solate.Da, rutine skočijo ven iz vseh proporcev. Opažam, in to mi pravijo tudi drugi, da se mora vsak pri sebi z leti vedno bolj bojevati, da se to ne zgodi. Moje junake teži bodisi pomanjkanje samozavesti ali pomanjkanje domišljije. Protagonist v uvodni zgodbi si ne more predstavljati boljšega življenja od svojega, kakšen od junakov pa celo zbeži, kot protagonistka z amnezijo, ki je šla v Ameriko in tam doživela vse, ko pa se ji spomin začne vračati, jo majhnost, ujetost pokliče nazaj domov. Mogoče govori slovenskost v meni…
Največ zgodb je res umeščenih v Slovenijo. Ste slikali nekakšen nacionalni portret, kot ga ujamete s pogledom od zunaj?Če čutim, da je dogajanje bolj povezano s človekom tukaj, potem zgodbo umestim v Slovenijo, navsezadnje sem tu živel večino življenja. A nočem govoriti o plusih in minusih življenja tu in tam, govorim le o razlikah. Zdaj ko živim v Berlinu, je ena od stvari, ki so mi všeč, ta, da so ljudje, ki jih srečaš v moji soseski, srečni, vljudni, prijazni, zadovoljni, skoraj se počutim, kot da sem na počitnicah, samo še šumenje morja manjka. Tudi če imajo težave, te praviloma ne pridejo do tebe. Ko pa se srečujem z ljudmi v Sloveniji, je ta meja, zid med mano in drugim hitro predrt. Tudi če je samo prodajalec, mi da jasno vedeti, da ima slab dan. V Berlinu je tega manj. A ko se tam kdo nenadoma razbesni na cesti, pa naj bo iz še tako banalnega razloga, so glasnost, rezkost kričanja, gnev naravnost strah vzbujajoči.
Sicer pa precej natančno menjavate prvo- in tretjeosebno pripovedno perspektivo. Ima tudi to kaj opraviti z dejstvom, da ste sicer režiser?Kot režiser sem vajen tretjeosebne perspektive, zato mi je zelo ustrezalo na vsake toliko imeti prvoosebno, to mi je všeč pri prozi, v filmu denimo težje razlagamo misli neke osebe in podobno. A vsaka zgodba seveda najbolje funkcionira le skozi prav določen pogled.
Kje se pravzaprav srečujeta scenarij in kratka zgodba? V nekaterih vaših zelo posrečenih dialogih?Ne vidim očitne povezave. V scenariju se zelo ukvarjam s tem, na kakšen način povedati zgodbo, dialog je samo pot do tega. Sicer pa z leti in izkušnjami vedno raje pišem dialoge, udobneje kot se počutim z njimi, večji užitek jih je pisati.
Si predstavljate, da bi kratke zgodbe pisali v tujem jeziku?V angleščini sem nekaj zgodb za hec že napisal, navsezadnje tudi scenarije pišem v angleščini, snemal bom v nemščini, zato mi ustreza proza v slovenščini. Pri pisanju v tujem jeziku se počutim omejenega, celo v slovenščini se mi zgodi, da dolgo iščem pravo besedo. Trudim se, da bi s čim manj besedami povedal čim več, da ima vsaka zgodba več ravni.
A prednost angleščine je, da je mnogo bolj priročna za dialoge. V slovenščini moraš iti pogosto okoli riti v žep, da bo slišati naravno, v angleščini pa lahko stvari poveš zelo naravnost z malo besedami. Za vse imajo izraz ali frazo, ki zveni kot nekaj, kar bi človek tudi zares izrekel, v slovenščini pa je s knjižno in pogovorno izreko vedno problem. Stavki v pogovoru so zato, da bi izzveneli organsko, pogosto daljši. Ampak to velja predvsem za film. V prozi si vendarle v vseh pogledih lahko privoščiš več.
