Zbirka ima šest razdelkov, ki namigujejo na prostorske koordinate Tu, Še tu, Tam, Povsod, In nazaj, K sebi, s čimer hkrati izrisujejo tudi časovni lok, od otroštva tukaj, na domačem dvorišču, preko odraslosti tam, zlasti v Belgiji in Angliji, do vrnitve v Slovenijo. Zdi se, da pesmi nasploh stremijo k temu, da bi bile čim bolj natančno pripete v stvarnost, z imeni, kraji, letnicami, ki lahko stojijo že v naslovu, denimo Constantine Road, 1994 ali Oltar Sv. Sebastjana, stolnica v Ulmu, kajti le tako bo življenje, ne le spomin nanj, rešeno – pred pozabo in izginotjem, nemara izbrisom. V tem smislu so pesmi visoko angažirane, nezastrto beležijo gejevsko življenje, homoseksualno željo, tudi najbolj zgodnjo, ko se je ta šele oblikovala in sramežljivo kukala na plano denimo v prepovedanem pogledu na razgaljene kosce v prvi pesmi.
Pripoved tako najprej odpelje v čas ruralnega otroštva, kjer srečamo ključne izpovedovalčeve osebe, očeta, mamo, Gospo, postopoma se dogajanje prestavi v mesto, tujino, tu spoznamo še izpovedovalčevo novo družino, ljubimce in prijatelje, sklene pa se v sedanji intimi, postelji, ob partnerju, kjer »spirale pripotovanj / zaključijo / krog«. Zlasti osrednji in najobsežnejši del zbirke je zasnovan kot nekakšna portretna galerija oziroma zbirka pesemskih epitafov, posvečenih umrlim za posledicami aidsa: »Vsa ta leta / je srce trdovratno molčalo. / V krču krivde, / ker sem še živ. // Zakaj oni, se sprašujem, / in ne jaz?« Zbirka tu dokončno razgali, kar nakazuje že uvodoma; da pesmi narekuje zavedanje minljivosti, smrti, končnosti, toliko intenzivneje ob izpovedovalčevem lastnem soočanju z boleznijo, črno na belem ob koncu zbirke: »Ob pol desetih klic zdravnika. / Svoj stavek začne monotono: / I am sorry to tell you …«
A čeprav je zbirka polna bridkih bivanjskih spoznanj in izkušenj, protislovno nagovarja s svojsko pripovedno nežnostjo, ki blaži ostrino vsebine: »Ker ne vem, / ali me vabi / in mi istočasno / grozi.« Pesmi dejansko delujejo kot drobni oltarčki spomina, tudi ali pa predvsem na najbolj intenzivna doživetja, erotične in vitalistične trenutke življenja, ki pa so morali, tudi zaradi družbenih okoliščin, ostati skriti, v senci, na kar v spremni besedi opozarja tudi Alojzija Zupan Sosič, nekako v slogu verzov: »Med žbunjem na plaži / so nizke kapelice iz bambusa; / sem hodijo tisti brez imena častit / nemirna telesa.« Šeljeva pesem ni slavilna, da bi kar bílo v oči, temveč se poklanja življenju v njegovih najbolj intimnih legah, kjer domuje pristnost in nujno ranljivost. Knjiga je vsekakor nostalgično obarvana, vendar se pesmi razčustvovanosti ognejo po zaslugi premišljene narativnosti; čustveno nabiti trenutki so uspešno prevedeni v zgodbe, ki pa jih pogosto bolje in celoviteje, tudi v prenesenem pomenu, razumemo šele v kontekstu celotne knjige. Dober primer take pesmi je odlična balada, ki opisuje, kako izpovedovalec v beznici sreča svoje tri pokojne prijatelje: »Nakar nepričakovano / prisedejo za mojo mizo / Francis, Yves in Jo.« Njen učinek je močnejši, ker smo predhodno o teh osebah že brali in se nanje na nekak način tudi navezali.
Čeprav je v naslovu zbirke izpostavljen dotik, je to tudi zbirka pogleda, ne le v pomenljivo in preteklo, temveč tudi po okolici, kjer izpovedovalec pred sabo vidi podobe iz Gaze, opazi brezdomko, odtujeno mamico z otrokom, ki gleda v ekran, najde bleščice, ki so ostale po ukrajinskih prebežnicah … Pogled, ki vrača v življenje, pozabljene, prezrte, zanemarjene, odrinjene na rob. Zbirka, ki se človeka dotakne, navsezadnje tudi kot samosvoja parafraza znanega koana o plosku ene dlani, in najgloblje deluje kot celota.