Gre za pobudo zasebne berlinske fundacije S. Fischer Stiftung, ki ni založnik, temveč sofinancer mednarodnih literarnih projektov. Podobne so prej že izvajali v Rusiji, Turčiji in na Poljskem, nemške avtorje so prevajali v njihove jezike. Pred desetletjem – takrat je bila književnost jugovzhodne Evrope na nemškem govornem območju še neodkrit biser – so se odločili še za sofinanciranje prevajanja tako iz nemščine v jezike jugovzhodne Evrope kot obrnjeno, poleg tega je poudarek tudi na prevodih znotraj teh držav, denimo med slovenščino in makedonščino.
Slovenija je bila prva od jugovzhodnih držav, ki je bila projekt pripravljena delno sofinancirati. Javna agencija za knjigo (JAK) je imela znanje in že vzpostavljene povezave tako s knjižnimi trgi v Nemčiji, Avstriji in Švici kot na jugovzhodnih trgih.
S koliko denarja razpolaga Traduki na letni ravni in koliko prevodov podpre?Na voljo imamo okoli 600.000 evrov na leto za prevode, nastope na sejmih, podporo literarnih festivalov in pisateljske rezidence. Na vsakega od razpisov pride približno 150 projektov, podpremo jih do sto na leto. Največ je proze, romani se pač najbolje prodajajo. To je logična izbira, naša subvencija pomaga pri izidu s sofinanciranjem prevoda in pravic, založba pa mora vseeno plačati tisk, urejanje in druge stroške. Poezije je za slabih deset odstotkov, otroške literature pa vsako leto več.
Kakšni so vaši kriteriji izbora?Odprti smo za založniške in prevajalske predloge, oni najbolje poznajo svoj knjižni trg. Prvi kriterij je vedno kakovost samega dela. Nato imajo prednost knjige, ki brez subvencije morda ne bi izšle, ali knjige avtorjev, ki še nimajo prevodov in potrebujejo začetno spodbudo, da jih spoznajo tudi tuji bralci.
V slovenščino se večinoma prevaja iz nemščine, hrvaščine in srbščine, izšlo naj bi okoli 20 takih knjig, iz slovenščine pa v makedonščino in srbščino, na izid jih čaka osem. Ali Slovenija dobro izkorišča Tradukijevo podporo?Slovenskih prijav ni veliko, so pa zelo kakovostne, zato imajo slovenski prijavitelji tudi zelo visok odstotek uspešnosti. Iz romunščine, bolgarščine in albanščine smo do sedaj podprli le en prevod v slovenščino. V tuje jezike pa je bilo prevedenih 49 slovenskih avtorjev.
Kako bo na vaše delovanje vplivalo to, da bo Slovenija leta 2022 častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma? Kako se to vidi ob letošnjem častnem gostovanju Romunije na sejmu v Leipzigu?Romunija je imela zelo kratko pripravljalno fazo, torej zgolj dve leti, njihovo kulturno ministrstvo je zamujalo z razpisi, in ker je Romunija prav tako naša partnerica, smo priskočili na pomoč in tik pred zdajci podprli tri, štiri prevode v nemščino.
Slovenija ima po drugi strani petletno pripravljalno fazo. Naš razpis za prevode iz slovenščine v nemščino je še odprt, tako da pričakujemo več povpraševanja kot doslej, s sejmov slišim, da nemški založniki slovenski literaturi namenjajo vse več pozornosti. Tudi nekatere večje založbe, kot je denimo Suhrkamp, si želijo imeti v programu vsaj enega ali dva slovenska avtorja.
Ker je bila osnovna ideja Tradukija vedno povezovanje različnih kulturnih prostorov ter opozarjanje na jezikovne in druge manjšine, je Traduki na neki način tudi politična organizacija.Drži, nekatere od držav, ki sodelujejo, so bile še nekaj let pred začetkom projekta v vojni druga z drugo. Denimo prvič po vojni na Balkanu je imel srbski avtor Dejan Čančarević branje v Splitu, ko je bil tam na Tradukijevi rezidenci. Prvič sta se denimo na Tradukijevem literarnem večeru nekoč srečala srbski veleposlanik in veleposlanik Kosova na Dunaju. Če je na sejmih tri četrt naših dogodkov literarnih, denimo predstavitve avtorjev, je četrtina bolj družbenokritičnih, političnih. To so majhni koraki normalizacije odnosov. Tudi nemškim intelektualcem poskušamo približati nekatere problematike jugovzhodne Evrope in obrnjeno. Navsezadnje se je bilo treba soočiti tudi z nemško vlogo v drugi svetovni vojni, mnoge države jugovzhodne Evrope pa na to debato še niso pripravljene.
