Polovico te moralne dileme sem odpravil s tem, da ena pripoveduje prav o tem, da bi se bilo bolje bolj poglobljeno ukvarjati samo s tistimi, ki si zaslužijo resno obravnavo, kar seveda niso vse izdane knjige. Odstotek takih knjig je manjši kot leta 1991, ko je bilo izdanih trikrat manj knjig, a se tudi s tem manjšim odstotkom ukvarjamo bistveno manj. Prevladuje praksa dolgega repa, ko skoraj vso pozornost pobere le nekaj knjig.
To tezo potrjujem tudi z raziskavo z udeležbo. Obe knjigi sem izdal v razmeroma nepriljubljenih žanrih. En je kratka zgodba, ki je bistveno manj opazna kot denimo roman. Drug je znanstvena monografija, hkrati pa tudi kritično-esejistična knjiga, ki nima čisto jasnega ciljnega občinstva. V idealni projekciji naj bi jo prebrali vsi, ki se v Sloveniji za knjigo zanimajo. Od knjige pri nas živi nekaj tisoč knjižničarjev, založnikov, knjigarnarjev, pisateljev, prevajalcev… A zbornik Založniški standardi iz leta 2017, temeljno branje o tem, kako se delajo knjige, smo prodali v 250 izvodih, od tega približno pol v splošne knjižnice, polovico pa je kupil zasebni trg, kar je tudi sicer prodajno razmerje za zahtevnejše knjige. To najbrž pove, da tudi tisti, ki se s knjigami profesionalno ukvarjajo, tega ne počnejo tako zares, da bi bili v svoje znanje pripravljeni nekaj vložiti.
Je ukvarjanje s knjižnim trgom krivo, da je zbirka Ugrizi izšla šele devet let po vašem zadnjem leposlovnem delu?Vmes sem veliko mentoriral in morda bi lahko Ugrizi celo še čakali, zbirki kratkih zgodb lahko vedno dodajaš nove, a čas je bil, da jo objavim in naredim prostor kakšnemu novemu pisanju. Takoj ko sem knjigo oddal uredniku, sem res začel intenzivno pisati roman, vzporedno pa tudi knjigo esejev. Delam v ciklih, par knjig naenkrat, potem deset let akumuliram in potem pride nov cikel.
V knjigi vam je uspelo pretanjeno ujeti ravnotežje med na videz sproščenim, celo humornim vzdušjem in čisto grozo. O kakšni družbi govorite, ko opisujete boj za delavske pravice, teroristične napade, posameznikovo osamljenost?V osemdesetih smo se upirali temu, da mora književnost nujno govoriti o družbi, ker je bilo tovrstne družbene književnosti tako veliko, da je bilo to upiranje glas proti. Ustvarjalnost je bila vedno ugovor splošnim trendom. Dandanes je v družbi zavladala splošna brezbrižnost, ki vključuje tudi brezbrižnost do leposlovja. Tudi to je za književnost izziv – da poskuša opozoriti na stvari, ki se dogajajo.
Morda ne več kot nagovor skupnosti, kot sta Émile Zola in Cankar lahko nagovarjala nacijo, a vsaj na posamični ravni je to še vedno možno. Romani Andreja E. Skubica in še koga imajo veliko družbene kritičnosti, a učinkujejo individualno. Skubičev Koliko si moja? je dobil kresnika in bil vsestransko kritiško hvaljen, a ni spremenil slovenske strasti do zasebne lastnine, ki je zdaj zelo izrazita, kar je po svoje razumljivo, saj smo v zgodnjem postsocialističnem času in se take strasti še niso mogle izživeti.
Literatura torej le ne bo spremenila sveta?Knjiga je danes namenjena užitkom v prostem času, tako jo vsaj razume velika večina ljudi v anketnih vprašanjih o bralnih navadah. Izgubila se je iz družbenega središča in hkrati se njen družbeni učinek izgublja tudi v založniškem kontekstu. Založniki včasih pravijo, da ne bodo vzgajali bralcev, temu naj se posvečajo šole, in nekaj samokastracije je v tem, če pisanja in objavljanja pisanja ne vidimo kot prispevka k nacionalnemu in v najboljših primerih svetovnemu intelektualnemu tkivu, ampak le kot posel kakor vsak.
Družbenokritični niste le kot pisatelj, temveč tudi kot kolumnist, ko denimo razmišljate, ali je prav, da smo na knjižni sejem pripeljali Jordana Petersona in Zaharja Prilepina. Kaj je obema pristopoma skupno, v čem se razlikujeta?Tudi prej sem se ves čas opredeljeval, a ne tako sistematično, zato mi kolumna vzpostavlja tudi merilno paličico za odnos med mano in svetom. Te kolumne po eni strani gojijo izmenjavo mnenj, ki je v svetu zelo primanjkuje, dobim tudi kar nekaj odzivov, po drugi pa me vadijo, da moram kdaj izraziti tudi mnenje, s katerim še sebe presenetim. V omenjeni kolumni sem denimo nekako zastavil glas za desnico, zdi se mi namreč, da je tudi tako imenovana levica postala zelo nepotrpežljiva do drugače mislečih. Na nek način smo, kar se tiče izmenjave idej, skorajda že na vojnem območju. K temu zelo pripomorejo tudi načini današnjega občevanja, vse raziskave o socialnih omrežjih kažejo na nevarnost, da se človek zaklene v krog podobno mislečih, ki ga v njegovem prepričanju potrjujejo z dobrimi odzivi. Tako poti do sprememb ne moreš najti.
Ni povsem jasno, kako se naši različni svetovi sploh še srečujejo, vsako tako srečanje nas spravlja v grozo. Že turizem prilagaja svoje ponudbe temu, da prihajajo ljudje čim manj v stik z drugačnostjo. Tipičen primer je all inclusive turizem, kjer greš v drugo državo in se ne premakneš iz hotela, ki je enak kot v tvoji domovini, samo trikrat cenejši, pa greš zato tja. Včasih se je potovalo, da si videl drugačnost, danes je vsaka drugačnost nevarna, ne le v virtualnem svetu, temveč celo na domačem stopnišču ali v lastnem domu.
Vaše raziskave kažejo, da imajo časopisne objave le malo vpliva na slovenske bralne navade, največ šteje priporočilo prijatelja. Na mnenje koliko kulturnih odjemalcev bo vplival ta intervju?Raziskave branosti kažejo, da prebere kulturno stran v časopisu zelo malo naročnikov, vendar ni vse v številkah, te so zmeraj relativne. Ko smo delali oddajo Knjiga mene briga na nacionalni televiziji, se je stalno spremljalo, ali imamo tista prelomna dva odstotka gledanosti ali ne. Kadar smo jih imeli, je 40.000 gledalcev poslušalo o knjigi, ki je izšla večinoma v 500 izvodih. Če primerjamo število bralcev literarne kritike v časopisu in v literarni reviji, vidimo, da je število bralcev skoraj enako – v literarni reviji kritiko preberejo skoraj vsi naročniki. A če bi bralce nagovarjali le skozi specializirane, nišne medije, bi ravno to povzročilo, da bi informacije pridobivali le tisti, ki so že tako insajderji. Zato je pomembno, da pisatelji gostujejo v priljubljenih oddajah na televiziji in da imajo slovenski mediji prostor za kulturo, kjer ne priporočajo samo najbolj znanih in gledanih vsebin.
In zato je pomembno, da so knjigarne v središču mesta, ne pa kje na obrobju, kamor zaidejo le največji zanesenjaki, ali pa kar na spletu. Iščemo tudi pozornost tistega, ki morda še ne ve, da to knjigo potrebuje. Tako kot nas k spontanemu nakupu pogosto uspešno nagovarja čokolada pri blagajni, čeprav smo želeli kupiti samo kruh in mleko.
Kakšne bodo morale biti knjigarne prihodnosti, da bi ujele pozornost naključnega mimoidočega?Po zlomu knjigarniške verige Borders, ko je od velikih ostal le še Barnes & Noble, se je v ZDA močno povečalo število malih lokalnih knjigarn, ki zadovoljujejo potrebe lokalnih skupnosti, torej tudi izdajajo knjige iz lokalnega okolja, prirejajo dogodke, prodajajo izbor starih knjig… V Sloveniji je taka denimo knjigarna Libris v Kopru. Druge slovenske knjigarne so primarno prodajalne knjig založbe, ki jih ima v lasti, v kar so prisiljene zaradi slovenskega poslovnega modela.
Večina Slovencev knjig namreč ne kupuje, ampak si jih izposoja v splošnih knjižnicah, ki so že dodobra ponotranjile zapoved, ki so jo ponotranjile ameriške knjigarne – da bo knjigarna prihodnosti družaben prostor ali pa je ne bo. Knjižnice so z veliko spremljevalnega programa, v katerem so literarni dogodki manjšina, to že postale. Ko govorim s knjižničarkami, mi razlagajo, da so – medtem ko ljudje prihajajo po knjige – zanje tudi še sogovornice, socialne delavke in terapevtke. Tudi tako besede dokazujejo, da so pomembne.
