Bujna, kipeča narava bo ostala vseprisotna tudi po tistem, ko jo bo v ozadje potisnilo mnoštvo med sabo nerazločljivih glasov, ki se bodo borili za prevlado in od katerih se jih bo v individualnost izluščilo le nekaj – pa še ti bodo ujeti v osamljenost lastnih misli, brez možnosti, da bi z drugimi vzpostavili dialog. Glasovi izpodbijajo sami sebe pa tudi drug drugega, ne da bi se nagovarjali; nestalnost (in nestanovitnost) misli razkrinkavajo v času njihovega razpredanja. V naslovu omenjene zgodbe niso zvrstna oznaka, temveč napeljujejo ravno na »oddaljeno bližino« romanesknih akterjev in njihovih prigod. Nádasov roman raziskuje trk človeških mikrokozmosov, ki sicer naseljujejo isti prostor in drug na drugega očitno, včasih celo usodno vplivajo, so pa med seboj neskončno oddaljeni, tudi (ali predvsem) jezikovno: težko, skoraj nemogoče je natančno določiti, kdaj se miselni svet »stare« Térez (njena starost je pravzaprav nedoločljiva, bolj stvar percepcije kot dejanskih let), zaznamovan predvsem s kletvicami in spominskimi prebliski, iz katerih se postopoma oblikuje potlačena travma, ki je lahko ali pa tudi ne povezana z občutkom krivde, pretoči v gostobesedni val hermetičnih samoanaliz mlade Piroske Mirák, ta nato v dobronamerno, a tudi distancirano razpredanje očeta Jonása, ki ga prekinjajo menda neuravnovešeni kriki mladega in nasilnega Imra, in tako naprej. Grozljive zgodbe ne vsebujejo »zgodbe« v smislu enotne narativne linije, ki bi nato prevladala nad preostalimi ali razpršene zgodbene drobce zajela v celoto. Vse, kar se tu dogaja in zgodi, je simulacija živosti, neposrednosti, poskus lovljenja misli v trenutku pojavitve. Kakršna koli »jasnost«, »konciznost« je zakopana pod obiljem podob, prebliskov, podrobnosti, ponavljanj, ki postane kmalu naporno, nevzdržno, mučno, obenem pa prav s tem Nádas utrjuje vtis kroženja in zaprtosti subjektov v meje njihovega (in nenazadnje našega, mojega, bralskega) omejenega miselnega dometa.
Kar tli pod Nádasovim človeškim mravljiščem, pa še zdaleč ni nedolžno. Čeprav ni v romanu nič zares »grozljivega«, se v trku in spajanju samosvojih svetov male vaške skupnosti izrisuje banalnost zla, s katero so vsakodnevno soočeni romaneskni liki, nekateri v vlogi rablja, drugi žrtve, tretji nemih prič. Če jih na eni strani ločuje jezik (idiolekt), jih na drugi združujejo sovraštvo, mržnja, odklon, pritlehna želja po nasilju in pasivnost v soočanju z njim. Nasilje ubira v Nádasovem romanu različne pristope, od neposrednega, najlažje prepoznavnega, potem psihološkega do onega drugega, dobronamernega, ki se v najboljšem primeru sprevrže v medvedjo uslugo, v najslabšem v smrtno obsodbo. Čeprav v samem romanu ni veliko časovnih določil oziroma bi se pripoved lahko brala tudi kot nadčasovna impresija obsežnejšega zgodovinskega obdobja in zdi se, da Nádas nasilje prepoznava tudi kot ostanek nerazrešenih konfliktov iz časa druge svetovne vojne in pred njo, kar najlepše zajame prav Térezina usoda.
Grozljive zgodbe so marsikaj: literarni tableau vivant, avtorski eksperiment, kolektivni roman. Na nekak način (in nemara nenamerno) so tudi upor sodobnim literarnim trendom, ki poveličujejo minimalistično učinkovitost in namenskost pripovedi, v kateri ne sme biti nič odvečnega in kjer mora biti vsaka stvar na svojem mestu in ob svojem času. Kakšna okrajšava sicer tudi Grozljivim zgodbam ne bi škodila, po drugi strani pa ravno z razsežnostjo Nádas utrjuje grozljivi občutek vseprežemajočega, ki diha v določeni skupnosti, kar koli že to vseprežemajoče je. Impozantno delo (tudi s prevodnega vidika: prevod je odličen), ki nadaljuje naturalistično pojmovanje romana kot analize družbenih in medčloveških vzgibov.