Nikdar nisem prikrivala, da Foster Wallace spada med avtorje, ki jih najvišje cenim, zato se mi zdi malo smešno, da se to skuša obrniti proti meni. Prepričana sem, da tega očitka, če bi sama o svojih ljubeznih molčala, ne bi bilo.
Sicer pa primerjavo lahko vzamem kot pohvalo, čeprav mislim, da si slogovno nisva kaj dosti podobna. On je klepetav in dinamičen, jaz pa pišem bolj klasično. Zame je njegova proza pomembna, ker me je prepričala, da so psihološke teme, ki jih hočem raziskovati, nekaj vredne. Bil je mojster v razumevanju ljudi. Navdihuje me še John Steinbeck, ki mi je tako slogovno kot vsebinsko s svojimi zgodovinskimi romani tuj, a zmore na izjemno subtilen način prikazati nezavedno nekega kolektiva, občudujem denimo še Janice Galloway zaradi kombinacije sloga in pronicljivosti.
Tudi v prihajajočem romanu boste vztrajali pri tematizaciji osebnih odnosov in čustvenih stanj. To torej ostaja rdeča nit vašega pisanja?Tako je. Psihološka proza je za zdaj moj dom, zato se tudi v novem romanu precej podrobno ukvarjam z ljubeznijo od začetka do propada. Ker ljudi opazujem in se jih trudim razumeti, je psihološka proza zvrst, v katero se mi res ni treba siliti. Ljudje govorimo in počnemo prelepe reči in prevelike neumnosti, mene pa silno zanima predzgodba obojega – kako je do neke lepote ali neumnosti prišlo.
Kaj ste se v tem času naučili o razmerju med kratko prozo in romanom?Kot bralka od kratke proze dobim nekaj, česar mi roman ne more dati, in obrnjeno. H kratki prozi se bom tudi kot avtorica torej zagotovo še vračala, ker sem se v tem žanru udomačila, poleg tega pa imam v glavi tudi že skice, ki v roman ne spadajo. Ko sem torej prešla na daljšo formo, sem imela precejšne težave. Nisem se, kot se rado dogaja, razlezla čez strani in obravnavala nepomembnosti, temveč obrnjeno – skoparila sem tudi pri pomembnem, ker sem se bala, da bi ubila magijo neizrečenega. Pol leta sem se bojevala tudi s slogom, ki sem ga morala za roman konsolidirati.
Kako torej vidite svoj pisateljski razvoj v zadnjih letih? In kako pomemben je za avtorja dober urednik?Naučila sem se, da sem izjemno počasna, tako pri premišljevanju kot pri pisanju. Iz sebe ne morem spraviti ničesar, česar nisem dobro premislila ali o čemer nisem prepričana. Živim za strukture, za red. Naučila sem se še, da sem do sebe lahko zelo stroga, celo do te mere, da se prestrašim svojih zahtev. Če preveč govorim o tem, kar delam, to prav tako ubije pisateljski eros, mi vzame pogum.
Ravno tako v najintenzivnejših fazah pisanja ne morem brati leposlovja, temveč zgolj humanistiko ali družboslovje, ker mi potujita moje početje. Kar me dela počasno, je še moja navada, da se k temu, kar napišem, redno vračam, ker nočem izgubiti pregleda nad celoto. A ker smo avtorji in avtorice tudi vsaj malo samovšečni, je pomembno imeti ob sebi urednika, ki dobro zaznava tvojo usmeritev pa tvoje odlike in lenobo, da te pri tem spodbuja in omejuje.
Je z vsem tem povezan tudi vaš umik iz kritiških voda?Zagotovo, poleg tega me je ob izdaji knjige obsedel staroveški zadržek, da moram – če še naprej pišem o knjigah drugih – kot pisateljica tudi sama pisati zgolj vrhunske knjige. Vem, da gre za trhel argument, a ga občutim zelo emocionalno, nisem več v položaju, da bi lahko komur koli brez vseh zadržkov javno očitala slabosti. To spada že v rubriko Kdor je brez greha…
Hkrati pa delujete kot urednica Versopolisa. Kako se to dopolnjuje s pisateljevanjem? Nekje ste namreč visokoleteče izjavili, da bi radi nekoč živeli samo od svoje proze.Stara bom 33 let, tako da si še lahko privoščim idealistične cilje in naivno verjamem, da mi pri 50 letih morda uspe, da bo moja poklicanost tudi moj primarni posel.
Uredniško delo seveda opravljam za denar, pa ne samo za denar. Urejanje me izpopolnjuje, če že ne izpolnjuje. Z avtorico ali avtorjem se še pred objavo potrudiva, da bi bil tekst boljši, in se ob tem o svojem delu veliko naučiva. Če sva za to odprta, seveda, večji ko je ego, manj je razumevanja. V nasprotju s kritiškim delom, ki je javno »v fris«, je uredniško delo vseeno tišje, pa čeprav je odgovornost za tekst tu večja.
A zdi se, da so vam prve vrste všeč, navsezadnje se kot avtorica večkrat javno opredeljujete glede vprašanj feminizma. Kot da verjamete, da ima pisatelj v družbi še pomembno vlogo.Vsako javno delovanje – kar pisanje naposled je – prinaša neko obliko odgovornosti. Če sem se že priglasila, potem na tem položaju lahko povem ali naredim tudi kaj koristnega. Vendar verjamem – in v tem sem stroga –, da sem lahko koristna le na področjih, ki jih izredno dobro poznam. Ne verjamem v pršenje mnenj, pa čeprav o marsičem premišljujem in se učim. Verjamem v ekspertizo, zato se ne bom priglašala k tematikam, ki jih ne obvladam.
