To se še posebej pokaže v njeni zadnji, osmi zbirki V drevo, ki jo je izdalo literarno-umetniško društvo Šerpa, saj je napisana skoraj brez ločil in z malo začetnico. Zaradi tega je ritem pesmi kot bi tekel po brzicah, ki jih – ob glavnih avtoričinih zasukih – usmerja bralčev notranji tempo. Njene pesmi so intuitivne, brez vejic, z natančnim občutkom za ritem in melodijo.
V ustvarjanju Ane Pepelnik je njena stalna sopotnica glasba, ki ji med delom služi kot zvočna kulisa (zadnje čase ne prenaša tihih prostorov). O poeziji pripoveduje kot bi o skladbi govoril jazzist, ki mu je na vrhuncu večera uspel tisti »stari dobri trik« – ko vsaka nota najde svoje popolno mesto. Proces nastanka pesmi je zanjo nekaj posebnega, bistvenega, prelepega.
Sogovornica deluje tudi kot prevajalka. Večinoma prevaja poezijo iz ameriške literature, in sicer v obe smeri: iz slovenščine v angleščino ter obratno. V ZDA je izšel njen prevod knjige Toneta Škrjanca z naslovom Koža (Skin), ki so jo leta 2015 uvrstili v deseterico nominiranih prevodov za nagrado Ameriškega centra Pen za najboljši tuji prevod poezije. Kot pesnica je sodelovala pri mednarodnem projektu Metropoetica, ki je potekalo pod mentorstvom valežanske pesnice Zoë Skoulding. Kot interpretatorka daje glas zvočno pesniškim performansom tria CPG Impro. V obeh vlogah je dejavna pri projektu Poetrix glasbenika in zvočnega ustvarjalca Jaka Bergerja – Brgsa ter pri multimedijskem projektu Odkruški vedute z zvočnim umetnikom Miho Šajina ter vizualno umetnico Lino Rica.
V nasprotju z današnjim, značilno hitrim utripom življenja, se je za poezijo treba uloviti v njej lastnem času. Poezija namreč zahteva umiritev, zbranost in poglobljenost, torej prvovrstno človeško izkustvo. Umetne inteligence, ki na polju ustvarjanja razpira nova vprašanja, se Ana Pepelnik ne boji. Ravno zato, ker že tako dolgo deluje v poeziji, ji je stvar jasna: umetna inteligenca je lahko vselej zgolj imitacija človeka.
Kako ste reagirali, ko ste izvedeli, da boste prejeli nagrado Prešernovega sklada, in da bo s tem posledično svoje priznanje na najvišjem državnem nivoju dobila tudi poezija?
V bistvu, je bila reakcija zelo fizična. Ko so me zvečer poklicali in sporočili novico, sem dobila dobesedno mehka kolena. In na jok mi je šlo. Nikoli si ne bi mislila, da bom dobila to nagrado, zato je bila reakcija najbrž takšna.
Všeč mi je ideja, da bo nekdo naključen, ki ga poezija absolutno ne zanima, ne pritegne ali pa se je boji, recimo gledal proslavo in bo zaradi tega odkril, kako večplasten je svet poezije. Prepričana sem, da za slehernega človeka obstaja najmanj ena dobra pesem, pa je povečini še ni srečal.
Svet danes je hiter in nasičen z dražljaji, ki do nas prodirajo skozi mnoge ekrane, v nasprotju z
branjem poezije, ki zahteva zbranost in poglobljenost. Kako vi občutite ta razkorak?
Definitivno je hiter, čisto prehiter. Še posebej kadar berem poezijo, vidim, da gre tam za čisto drug svet, ne glede na to, kako vpet je v tega našega, resničnega. Kadar recimo napišem pesem, je to lahko odziv na omenjeno hitrost sveta. Kadar razmišljam o poeziji, tudi o svoji, ko jo pišem, si želim, da bi bila pesem varen, miren prostor, ni pa nujno, da bo to tudi postala ali bila.
Na neki način bo poezija vselej močan protipol umetni inteligenci, saj je poezija izraz čistega človeškega.
Verjetno res, z umetno inteligenco sicer nimam izkušenj. Tudi kadar kaj raziskujem, še vedno uporabljam Google. Je pa v kontekstu zbiranja podatkov in omenjene UI, zanimiv nastanek moje pesniške zbirke Pod vtisom. Na kup sem si dala knjige pesnikov, tujih in slovenskih, ki so name z leti naredile »pesniški« vtis (zato tudi ta naslov). Ustvarjalni postopek je bil preprost, skupaj sem od strani do strani lepila verze, ki sem si jih med branjem označila in potem prepisala, pesem pa je imela za naslov naslov prebrane zbirke. Predstavljam si, da pri umetni inteligenci ni tovrstnega segmenta občutenja. Nek algoritem lahko reče, da je zelo čustven, a v resnici ni, medtem, ko je človek kompleks vseh mogočih čustev. Tiste verze sem beležila in prepisovala v momentih, ko sem se z njimi različno istovetila in potem izražala. Na tak način so tako nastajale pesmi, torej z verzi, ki niso bili moji, ampak sem jih zapisovala po nekem hipnem odzivu na okolje, glede na takraten čas in prostor v katerem sem bila.
Umetna inteligenca je lahko torej zgolj imitacija človeške izkušnje.
Lahko je tudi zelo zabavna, seveda zgolj na podlagi že obstoječih podatkov. Retrogradno. Morda se ravno zato umetne inteligence niti ne bojim.
Zakaj ste v vaši zadnji, osmi zbirki pesnili brez vejice?
Ločila nekako vedno so, tudi v tej zbirki, je pa res, da v moji poeziji nikoli ne boste videli vejice. Zato ker se mi zdi, da obema, bralcu in meni moti ritem, ali ga celo podira.
Mogoče vejici delam krivico. V srednji šoli, smo bili pri slovenščini razdeljeni v skupine in vsaka je morala predstaviti eno ločilo. V moji skupini smo obdelali vejico in že takrat sem ugotovila, da mi s tem nesrečnim ločilom nekako ne gre. Tudi kasneje, ko sem se učila radijskega branja, sem spoznala, da napovedovalec sam postavlja vejice. Obstoječe vejice lahko sploh ne uporablja. Ko imaš vsa ostala sredstva, najprej besedo in sem in tja še kakšno piko, vejice zares ne rabiš. Ni strahu, da tale avtorica z ločili ne bi znala, ampak preprosto je ugotovila, da je ritem lahko določa bralec, če tako želi.
Predstavljam si, da je od pisanja popolnoma drugačna izkušnja branje lastne poezije na odru. Takšna intimna razgaljenost pesnike dostikrat plaši. Tudi vas?
Zame je še zmeraj najbolj frustrirajoče, kadar nastopam s svojo poezijo. Če že, raje nastopam v sodelovanju z drugimi.
Najbolj suvereno in resno se počutim, kadar pišem pesem, ta ustvarjalni proces je bistven, najbolj navdušujoč. Takrat sem res »okej«. Ampak, ko je knjiga enkrat končana in gre med ljudi, se začne praznina.
V bistvu moraš znati svoje delo spustiti?
Saj to se potem načeloma zgodi, samo najprej pride ta nesrečna izpraznjenost.
Biti s pesmijo, ki nastaja, je nekaj najlepšega. Lahko je nadzorovana, če se odločiš, da boš nekaj naredil z jezikom, ampak največji del tega zadovoljstva je, ko sploh še ne veš, kaj nastaja, ko se res zapisuje kakor se mora. To so dobri momenti.
Kakšne so teme, ki vas v tem trenutku intrigirajo?
Saj ravno v tem je stvar – ne vem, ker nimam vnaprej določenih tem. Res je, da povečini te pesmi, ki se naberejo v eno pesniško zbirko, največkrat pišem v zvezek, ki ga trenutno uporabljam za dnevniške zapise. Sicer pa nisem tip ustvarjalca, ki se vsak dan usede za mizo od in do določene ure in dela. Sem bolj impulziven človek. Teme pridejo spontano.
Kar nekaj pesnikov je že opisovalo to agonijo, ko pesem, ideja ali navdih dobesedno zahteva, da gre iz njih na papir.
Podobno se lahko zgodi tudi meni. Ko prevajam, pišem, kadar kuham, sem sredi kosila ali pa zunaj na čiku, in vmes pograbim zvezek, ker lovim pesem.
Zadnja leta recimo ne prenašam zvoka izpraznjenih prostorov, zato si tam, kjer sem, če se le da, vklopim glasbo. Ponavadi je to klavirska glasba, ki zapolni prostor. Glasba s pisanjem tvori dialog. Vedno sem v dialogu z nečim. Sem človek, ki se odziva na dražljaje. Idejo lahko dobim že samo iz tega, kako nekdo na nekaj odreagira, nekaj reče, zapiše ali zapoje.
Navdih je seveda tudi poezija, ki je sicer ne berem tako pogosto kot prozo. Rada pa se vračam k pesnikom, ki jih berem že dlje časa. Recimo Wallace Stevens, ki sem ga ne dolgo nazaj prevajala, je takšna stalnica zame. Berem ga vedno znova in vedno me dobi. Tako se potem začne. Tisti ritem se preseli v tvoj ritem, nastaja dialog. Vse je prepleteno, čeprav sploh ne veš od kdaj, kako in zakaj.