Ma Thida je v Mjanmaru znana kot intelektualka, ki je s svojim znanjem zdravniške pomoči prostovoljno pomagala prebivalcem brez ustreznih zavarovanj. Leta 1990 je bila asistentka v kampanji Aung San Su Či, kjer je skrbela predvsem za njeno zdravje in zdravje celotne uporniške ekipe, poleg tega pa je skrbela za logistiko in posredovanje informacij javnosti. Leta 1994 je bila obtožena ogrožanja javnega miru, stikov z nezakonitimi organizacijami in razširjanja nezakonite literature. Obsojena je bila na dvajset let zapora, od koder so jo leta 1999 izpustili zaradi izredno slabega zdravstvenega stanja in mednarodnega pritiska javnosti, medijev ter Mednarodnega PEN. Svojih šest let v zaporu je popisala v knjigi Zapornica vesti: Moji koraki skozi Insein (Prisoner of conscience: My steps through Insein), ki je izšla leta 2012. »Sprva sem mislila, da bo izdaja v mjanmarskem jeziku nemogoča. Zato sem nameravala knjigo izdati v angleščini in pod psevdonimom. Vendar se nisem mogla znebiti maternega jezika. Leta 2012 so po skoraj petdesetih letih umaknili (vendar ne ukinili) cenzuro in tako sem se lotila izdaje zaporniških spominov.« Kot pisateljica ustvarja že od zgodnjih študijskih let, edini premor od pisanja je doživela v zaporu: »Tam nisem smela ne brati ne pisati. Nisem prejemala pisem, nisem jih pošiljala. Vendar pa strah nikoli ni bil prisoten. S pisanjem želim povedati resnico, jo razširiti med ljudi. S tem sem lahko svobodna tudi v zaporu. Kljub temu da nas sistem zapira, lahko svobodo govora prakticiramo tudi za rešetkami. To je gonilo vseh zatiranih pisateljev.«

Po izpustu iz zapora je ustanovila PEN Mjanmar, ki je bil po državnem udaru leta 2021 primoran svoje javno delovanje preseliti v podzemlje in tujino, sama pa je od leta 2016 aktivna članica Mednarodnega PEN, kjer se kot vodja odbora za pisatelje v zaporu zavzema za svobodo govora in rešitev tistih, ki so zaradi svojih besed zatirani.

Ne le zaprti, tudi utišani pisatelji

Represivne vlade in oblastniki v šibkih državah delujejo nekaznovano, ozemlje pa držijo pod oblastjo, pridobljeno s korupcijo in oboroženimi tolpami. Danes bolj kot kadar koli blatijo, grozijo, napadajo in ubijajo pisatelje ter novinarje, ki bi na kakršen koli način razkrili njihov način vladanja ali pa jim zastavili neželena vprašanja. Kot pravi Ma Thida: »Vse je odvisno od države in njene ureditve. Ponekod so pisatelji zaradi izmišljenih zakonov prikrajšani za svobodo govora. Danes je še večji problem uporaba družbenih omrežij kot vir, na podlagi katerega si lahko aretiran. Države najdejo načine, kako zatreti vsakogar, ki bi zapisal svoje mnenje.« Ameriška celina se spopada z vse višjo stopnjo nasilja, kar se odraža v vse številnejših umorih novinarjev in pisateljev, v čemer že vrsto let prednjači Mehika. Britanski pisatelj Dom Philips je bil junija 2022, po izginotju na preiskovalnonovinarski poti, najden umorjen v Braziliji. V Mjanmaru so ponovno sprejeli smrtno kazen, ki je med prvimi doletela pisatelja Kjav Min Juja, enega najvidnejših kritikov mjanmarskega državnega udara. Spomnimo se nedavnega zaprtja beloruskega Nobelovega nagrajenca Aleša Bjaljackega ali pa napada na Salmana Rushdija.

Evidenco držav, kjer so avtorji zatirani ali zaprti, vodi odbor za pisatelje v zaporu, ki mu predseduje Ma Thida. Ta dodaja: »Glavni cilj je rešitev zatrtih oziroma zaprtih avtorjev. Seveda pa poskušamo zatiranje tudi preprečiti, a to je skoraj nemogoče. Čeprav se odbor imenuje pisatelji v zaporu, se osredotočamo tudi na tiste, ki so utišani, niso pa aretirani. Te skušamo premestiti na varne lokacije ali pa pritisniti na vlade, da jih izpustijo. Ponudimo jim finančno in pravno pomoč prek lokalnih združenj PEN.«

Mednarodni PEN tako vsako leto izda Case list, v katerem popišejo globalno stanje avtorjev in avtoric ter novinarjev in novinark, ki se iz dneva v dan spopadajo z omejevanjem svobode govora, grožnjami, namišljenimi obtožbami in drugimi kaznimi, z vsem tem pa se srečujejo le zato, ker nočejo biti utišani. »Največ škode je naredil covid. Na ljudi je vplival psihično, postali so bolj občutljivi in podrobneje so spremljali novice, ki so se preselile predvsem na splet. Nenadoma se je ves svet začel zavedati, da cenzura poteka tudi v najrazvitejših deželah. Za primer lahko vzamemo pravice skupnosti LGBTQ+, ki jih je napadla Rusija, že obstoječi zakon pa je bil razširjen s poostrenimi kaznimi, tako da vključuje vse javne informacije ali dejavnosti, ki bi spodbujale pravice skupin LGBTQ+,« pravi Ma Thida. »Pisateljem je morda lahko prepovedati pisanje, vendar pa je tako pisateljem kot bralcem težko, če ne skoraj nemogoče, zaukazati izgubo svobode ustvarjalnosti. Za mjanmarsko literaturo ustvarjalnost ni stvar svobode, ki jo imamo, temveč stvar svobode, ki jo želimo imeti. Literatura potrebuje svobodo, vendar jo tudi prinaša.«

Leta 2022 so bili Afganistan, Egipt, Eritreja, Haiti, Mehika, Palestina, Ukrajina in Mjanmar med najnevarnejšimi kraji za pisce in tiste, ki si drznejo spregovoriti. Na vprašanje, kako lahko posamezniki po svetu pripomoremo k svobodi pisateljev, pa Ma Thida odgovarja: »Posvečajte več pozornosti dogodkom po svetu. Postanite aktivni prebivalci sveta. Solidarnost je ena naših največjih prednosti, saj režimi po svetu podcenjujejo moč ljudstva in pisane besede. Svoboda in literatura sta trdno povezani in neločljivi, zato se ne borimo le za svobodo, ampak tudi za njeno ohranitev v literaturi.«