Klemen Slakonja že skoraj desetletje redno zalaga domače občinstvo z imitacijami znanih glasbenikov in politikov, od lani, odkar je na portalu youtube objavil skladbo Putin, Putout, pa se je predstavil še svetovni javnosti. S parodijo Vladimirja Putina je nabral skoraj 12 milijonov ogledov, s parodijo Donalda Trumpa pa tri. Ta teden je potem, ko je predstavitev videa zaradi smrti nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla raje prestavil, vendarle objavil svojo različico Angele Merkel v skladbi Ruf mich Angela. Že v prvih dneh si jo je ogledalo več sto tisoč ljudi.
Radio, televizija, splet in svet
Slakonja je star 32 let in v svetu slovenske umetnosti velja za mladega ustvarjalca, za njim pa je že skoraj desetletje medijske kariere. Oktobra bo minilo 10 let, odkar je svoje oponašalske spretnosti prvič predstavil v oddaji Radio Ga Ga. Najprej je delal na lokalnem Radiu Energy, nato pa ga je po zaslugi Primoža Kozmusa opazil lokalni radijec in ga priporočil Sašu Hribarju. Slakonja je namreč povezoval prireditev ob sprejemu metalca kladiva, ki je takrat iz svetovnega prvenstva v Osaki prinesel srebrno medaljo. Zapel je pesem, v kateri je posnemal več domačih glasbenikov. Le nekaj mesecev pozneje je Slakonja prvič nastopil v oddaji Radio Ga Ga in na radijskem pogrebu enega od znanih likov oddaje, Angele Žnidaršič, oponašal Roka Kosmača.
Začel je s posnemanjem manj znanega pevca, nabor svojih imitacij pa je kmalu razširil v oddaji Hri-bar, v kateri je med drugim imitiral Fredija Milerja, Alyo, Damjana Murka in Tomija Megliča iz Siddharte. Če bi ga radi videli v vlogi pijanega mormona, si oglejte kratki film Matevža Luzarja Vučko. Že leta 2008 je dosegel uspeh na youtubu, ko je objavil posnetek, na katerem je imitiral Karla Erjavca. Posnetek je nastal med premorom vaj za neko gledališko predstavo v Kopru, video, ki ga je posnel Primož Forte, pa se je skoraj sfižil, saj se igralska kolega nista mogla nehati smejati imitaciji ministra. Prav neustavljiv smeh ju je spodbudil, da sta posnetek objavila, Slakonjeve imitacije pa so potem dobile prostor tudi na spletu.
Še isto leto je Slakonja postal televizijski voditelj. S Tjašo Železnikar je vodil nedeljske popoldneve, NLP, dve leti zapored pa je vodil tudi Emo, na kateri je svoje imitacije domačih in tujih glasbenikov lahko obogatil z videospoti. Lahko bi rekli, da je bil format takrat dokončno rojen, Slakonja pa je uradno postal eden od najbolj zaželenih domačih zvezdnikov. Leta 2013 je na TV3 dobil svojo oddajo Zadetek v petek, pozneje pa na POP TV oddajo Jebella cesta, ki jo je ustvarjal tudi v sodelovanju z ekipo, ki jo danes poznamo kot Hostarje. Tudi v teh oddajah je Slakonja redno pripravljal glasbene spote in jih hkrati objavljal še na spletu, kjer so zaživeli povsem svoje življenje.
Na televiziji uspešne druge stvari kot na spletu
Poleg glasbenikov so v Slakonjevih spotih začeli prepevati politiki in drugi pomembneži. Janez Janša je plesal na Gangnam Style, Branko Đurić - Đuro je prepeval Hollywood Hills, Franc Rode pa skladbo I Will Follow Him (Nočem biti papež), ki jo poznamo iz filma Nune pojejo. Alenko Bratušek je v parodiji skladbe Miley Cyrus posadil na rušilno kroglo, a ker je imel težave z avtorskimi pravicami, se je odločil, da se bo v prihodnje raje držal avtorskih pesmi. V spotih se je med drugim lotil še Gorana Dragića, Boruta Pahorja in Jana Plestenjaka, a največji uspeh na spletu je dosegel s parodijo Slavoja Žižka.
Takrat je tudi opazil neskladje med tem, kar je gledano po televiziji, in tem, kar je uspešno na spletu. Oddaja, v kateri je parodiral Žižka, je bila po podatkih POP TV takrat najslabše gledana med oddajami Jebella cesta, zato so mu odsvetovali, da bi v prihodnje še pripravljal spote v angleščini. A stanje na youtubu je bilo ravno nasprotno. Pridobil je občinstvo iz tujine, opazile so ga tudi nekatere tuje spletne strani, ljudje so mu začeli pošiljati sporočila in ga spraševali, kdaj bo objavil naslednji video.
A za videospote je potreben tudi denar. Dokler jih je snemal v okviru zabavnih oddaj, to ni bilo tako težko. Da bi lahko snemal tisto, kar želi sam, se je projektov moral lotiti drugače. Leto in pol je pripravljal videe, v katerih imitira tuje voditelje, prvega, Vladimirja Putina, pa je predstavil na Emi 2016. Prav Putinov spevni refren ga je izstrelil med zvezde na youtubu, pred kratkim so mu s tega spletnega portala poslali tudi srebrni gumb za 100 tisoč naročnikov. A kljub milijonom ogledov Slakonja s prihodki od oglasov na spletu ni pokril niti stroškov videa, kaj šele, da bi z njim zaslužil. Za naslednja dva je denar zbiral pri sponzorjih in z množičnim mikrofinanciranjem.
Na spletu posnema, v gledališču pa je igral samega sebe
In medtem ko je Slakonja s svojimi imitacijami postajal domača televizijska in mednarodna spletna zvezda, s svojo kariero v SNG Drama v Ljubljani, kjer se je vmes zaposlil, sprva ni bil ravno zadovoljen. Tako bi vsaj lahko sklepali po monologu, ki ga je dobil v predstavi Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija. V njej je igralska zasedba večino prizorov pripravila sama, na podlagi »domačih nalog«, Slakonji pa je na koncu pripadla vloga Klemna Slakonje, televizijskega voditelja. Kot je povedal v enem od intervjujev, je imitiral že toliko ljudi, da je v Ubuju prišel čas, da enkrat igra samega sebe, hkrati pa je dobil priložnost, da na odru tematizira razhajanje, ki je nastalo v njegovi karieri. Medtem ko je na televiziji dobival ogromno priložnosti, je v Drami večinoma igral manjše vloge. Četudi bi morda kdo pomislil, da se Slakonja v predstavi pritožuje, pa sam zatrjuje, da je tudi za to hvaležen, saj je tako ostalo več časa za glasbeno-imitacijske videe.
Slakonja, ki velja za perfekcionista, se na televiziji za zdaj ne vidi več, predvsem zato, ker se zaveda, da bo sam težko spreminjal stvari, če ob sebi ne bo imel močne profesionalne ekipe, kar pa je v času vedno večje prekarizacije ustvarjalcev zelo težko. Ostaja pri videih, ki jih snema z režiserjem Miho Knificem, njihova značilnost pa je tudi to, da v njih, čeprav se precej šali, noče biti žaljiv. Svoje »tarče« skuša imitirati na podlagi stvari, ki so se res zgodile, tako da se lahko z njimi poistovetijo tako nasprotniki kot privrženci. Tipičen primer je bil video Putin, Putout, ki je navdušil tako Ruse kot Ukrajince.
