Ko se sprašujemo po vzrokih za takšno situacijo, ne moremo mimo najenostavnejše domneve, da je klasična glasba za sodobnega poslušalca pač izgubila svojo zanimivost. Da se mu zdi nezanimiva, dolgočasna, najbrž odtrgana od njegovega vsakdana, ki je sicer lepo zapolnjen z elektronskimi napravami, deskanjem po spletu, televizijskimi žajfnicami, prepotenim fitnes centrom in suspenzom lige prvakov. Za povrh vsega pa nam komercialne in tudi kaka nacionalna radijska hiša ponujajo obilo glasbe, ob kateri ni treba sedeti v miru, prikovan na neudoben sedež v koncertni dvorani.
Vse to ne velja zgolj za poslušanje klasične glasbe, znižala se je tudi želja po branju in nekomercialnih filmih. Pri tem se velja vprašati, ali je Mozartova simfonija, ki je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni, sodeč po prodajnih številkah plošč in zasedenosti koncertnih dvoran, še zanimiva za takratnega odjemalca, v zadnjih pol stoletja res pridobila večjo patino, kot jo je imela že leta 1950, in ali se zdi danes Puškinov Jevgenij Onjegin bistveno bolj zaprašen junak, kot je bil že v 60. letih? Težava najbrž ni v glasbi ali literaturi, ampak v sodobni družbi, ki je v celoti podvržena logiki takojšnje zadovoljitve (izraz si sposojam pri Leonardu Bernsteinu, ki je v svojem zadnjem intervjuju govoril o »instant gratification«), ki jo narekuje sodobni globalizirani kapitalizem: šteje hitra prehrana, hitro »prebavljiva« glasba, po šablonah ukrojene nanizanke, masovna oblačilna industrija, takojšen seks. Vsi skupaj smo nazadnje tako preobjedeni in tudi odvisni od vseh teh instantnih dobrin, da nam naš notranji impulz pravi: zakaj bi kuhal uro in pol, če lahko svoje telo s hrano zadovoljim v nekaj minutah? Preslikano na kulturo to pomeni: zakaj bi si razbijal glavo ob zvokih Mozartove simfonije, če lahko groovam in se zabavam ob popularnih vižah in ritmih?
Med umetnostmi se mi zdi, da ima glasba opravka z najtežjimi nasprotniki, hkrati pa nima v institucionalnih sistemih resne opore. Tako je literatura trden del našega izobraževalnega sistema in dijaki se morajo guliti tudi o Jevgeniju Onjeginu, medtem ko se klasični glasbi z lahkoto ognejo. Zgodi se, da jih na TV zadane kakšen »resen« film, medtem ko bi morali za klasično glasbo, odrinjeno na popolni rob, »ponočevati«. Za razumevanje vsakršne umetnosti pa je seveda potrebno razumevanje njenih kodov – literarnih se učimo v šoli (od verznih sistemov, tipov pripovedovalca, vprašanja lirskega subjekta, duhovnozgodovinskih vprašanj itd.), glasbenih se večinoma učimo le izkušenjsko. To pomeni, da se sposobnosti glasbenega razumevanja razvijajo ob glasbi, ki nas vsakodnevno obdaja, le-ta pa izrablja najenostavnejše vzorce, ki se jih je mogoče hitro naučiti. Dlje je mogoče prodreti zgolj z učenjem. Da je na Slovenskem glasba glede slednjega deprivilegirana, je mogoče potrditi z enostavnim avtotestom: vprašajte se, če znate našteti predstavnike slovenske literarne moderne in slovenske slikarske impresioniste, nato pa pomislite še, kdo so ustvarjalci slovenske glasbene moderne? Zagata?
Seveda situacija ni povsem črnogleda. Konec februarja je Nemška zveza orkestrov objavila statistiko, ki kaže, da se je delež občinstva na koncertih klasične glasbe v Nemčiji povečal za 10 odstotkov (udeležilo se jih je 18,2 milijona poslušalcev), kar pomeni, da je poslušalcev na takšnih koncertih okoli 40 odstotkov več kot gledalcev na tekmah nemške bundeslige. Sliši se neverjetno, a razgled po številu občinstva na tekmah slovenske nogometne lige in njihova primerjava s koncerti bi pokazala, da je večinoma koncertnega občinstva tudi pri nas več. Ali nam torej čudno sliko vrednot vsiljujejo predvsem mediji oz. kapital, ki stoji za njimi? In ali ni upad zanimanja za tovrstno glasbo povezan predvsem z negativno podobo ali vsaj obrobno obravnavo v medijih?
Klasična glasba velja v naših deželi za elitistično – privoščili naj bi si jo lahko le najpremožnejši, ki na tak način le potrjujejo svoj status in privzdignjenost nad plebs. Sam bi rekel, da je, če postrgamo s koncertov odvečno manjšinsko marketinško oligarhijo (kot da ta ne sedi še veliko raje v ložah stadionov!), poslušanje klasične glasbe v resnici subverzivno: upira se namreč kapitalistični logiki takojšnje zadovoljitve, ekspresne konzumacije ter diktaturi neskaljenega optimizma. Res je, klasična glasba je vse preveč dolgo zaupala muzeju starih umetnin in tako deloma izgubila stik s sodobnostjo, a če odmislimo ta hitro popravljivi zdrs, potem bi lahko veljala za pravo alternativno silo. Njena klavrna podoba v medijih je tako v resnici obratno sorazmerna z njenimi buditeljskimi potenciali.
