Joanna Mytkowska, direktorica muzeja v Varšavi: Preteklost ne oblikuje prihodnosti

Joanna Mytkowska je postavljala razstave v Parizu, New Yorku, na bienalu v Benetkah in v mnogih drugih mestih. Zdaj se v Varšavi v osrednji javni instituciji za sodobno umetnost sooča z vladavino populizma, ki sodobno umetnost razume kot nasprotnika. Konec decembra 2018 je prejela nagrado Igorja Zadela, in sicer za svoje delo pri vzpostavljanju odnosov med umetnostjo in družbo v času radikalnih socialnih in političnih sprememb na Poljskem.

Skrbi? Ne! Jaz sem panična. Tako kot mnogi drugi moji kolegi. Nimamo odgovorov. Imamo pa izkušnje. Kulturne projekte v Varšavi organiziram več kot desetletje in kar nekaj vem. V vzhodni Evropi smo tranzicijo živeli v iluzijah. Bili smo prepričani, da bodo spremembe tekle samo v dobro smer. Verjeli smo, da dobro poznamo pot. Kolikor poznam vašo deželo, ste tudi pri vas tako razmišljali. Bili smo generacija optimizma. Ko so se leta 1989 stvari spremenile, sem bila stara osemnajst let. Rasla in razvijala sem se v družbi, ki se je transformirala. Več kot petindvajset let so stvari šle samo na bolje. Seveda je bilo veliko polemik, včasih so bili na ulicah protesti. Vendar smo v splošnem pred seboj videli jasno pot. Nobenih dvomov nismo imeli pri vstopu v Evropsko unijo, glede razvoja liberalne demokracije. To je bila smer, ki bo rešila vse naše probleme. V to smo bili trdno prepričani.

Čudno, a ne? V resnici je bilo nekaj opozoril in signalov, predvsem od umetnikov, pa smo šli mimo njih. Ko je prišel populizem, smo bili šokirani. Z nejevero smo gledali Madžarsko in procese, ki so se začeli dogajati na Poljskem, ter tudi to, kar smo videli drugod v Evropi. Ne strinjam se povsem, da se odmikamo od Evropske unije. Mislim, da postajamo del evropske dinamike. Ko se je leta 2015 zamenjala vlada, je nastopil pomemben trenutek revizije naših iluzij. V naših majhnih intelektualnih in umetniških krogih je razprava naenkrat postala zelo živahna, v širši družbi pa je s temi novimi spremembami povezanih veliko strahov. V našem muzeju pripadamo stari šoli samokritike in začeli smo se spraševati, kje smo, zakaj smo se znašli v tem položaju in kako to, da smo naenkrat brez orodij za razumevanje lastne družbe.

Odzvali smo se kot umetniki. Organizirali smo tri povezane razstave. Prva je bila zamišljena kot središče naše refleksije in poimenovali smo jo Kruh in vrtnice. Pokazali smo, kako so umetniki izdali lastno avantgardno tradicijo. Vprašali smo se, zakaj umetniki niso več na levici družbenega življenja. Seveda je v umetniških praksah veliko levičarske retorike. V resnici pa živijo v ločenem vesolju in so veliko bolj povezani z vladajočimi razredi ter umetniškim svetom, ki služi enemu odstotku prebivalstva. Tam smo raziskali, zakaj smo v novih razmerah tako hitro padli v brezup. Potem smo naredili raziskavo umetnosti, ki nastaja zunaj velikih sistemov financiranja. Umetnost, ki jo ustvarjajo amaterji, aktivisti in drugi ljudje, ki imajo drugačno agendo od institucionalne in profesionalne umetnosti. To so ljudje, ki ustvarjajo za lokalne skupnosti in so koristni. Tema druge razstave je bila prav to. Kako je lahko umetnost koristna. Tretja razstava je bila najbolj povezana s tradicionalnim razumevanjem umetnosti. Osredotočili smo se na sodobnega outsiderja. Ne na naivno umetnost. Iskali smo neprofesionalne umetnike, ki pa niso usmerjeni v družbene dejavnosti, ampak ustvarjajo umetnost zaradi nje same.

Za nas je bila to ničelna točka. Priznali smo si, da smo se znašli v novem položaju. To je bila prva stopnja našega samorazumevanja. Na drugi stopnji pa smo želeli razumeti, kako naj v novih razmerah delujemo kot javna ustanova. Seveda imamo svojo agendo, imamo svojo publiko in svojo govorico. Z vsem tem še vedno lahko delujemo v liberalni skupnosti velikega mesta, kot je Varšava.

V resnici ne. Kulturno življenje je takšno, kot je bilo vse zadnje desetletje. Mi našo nalogo razumemo kot iskanje skupnega jezika poljske družbe, ki je globoko razcepljena. Odgovora nimamo, vprašanje pa je dobro. Razvili smo dve strategiji. Na eni strani prirejamo razstave, ki uporabljajo bolj klasično govorico. Širša publika jo lažje sprejme. Postavili smo razstavo z naslovom »Kaj je razsvetljenstvo«, s katero smo odgovorili na sodobno razpravo o krizi razsvetljenstva. Izbrali smo grafike iz 18. stoletja, ki jih hrani knjižnica varšavske univerze. Postavili smo jih v dialog s sodobnimi risbami naših umetnikov. Pokazali smo na nekatere točke iz francoske revolucije, ki so danes veljavne, hkrati pa so pod vprašajem tako kot celotno razsvetljenstvo. Odprli smo vprašanja razmerja med religijo in tradicijo, vprašanje javnega prostora in vrednot, ki si jih delimo. Na eni strani je razstava zelo preprosta in lahko pritegne široko publiko, na drugi strani pa postavlja zelo težka sodobna vprašanja. V naši strategiji je to zelo novo. Običajno smo z razstavami delovali v zelo brezkompromisno sodobnem prostoru. To je za našo institucijo novo.

Obstaja manj optimistična stran našega dela. Nimamo vsega pod nadzorom. Položaj se je spremenil, danes vladajočo govorico ustvarjajo populisti. Mi moramo na to reagirati. To je jasno razvidno iz našega programa. Prvič po letu 1990 nismo mi tisti, ki ustvarjajo teme in določajo teme javne diskusije, ampak reagiramo na stvari, ki jih vsiljujejo drugi. Raziskujemo neofašizem, oživljamo tradicijo antifašizma in podobno. Te teme se pojavljajo zato, ker teme določa druga stran.

Vprašajmo se, kako preteklost oblikuje našo prihodnost. Odgovor ni tako linearen, kot bi se morda lahko zdelo. Sama sem vedno bolj prepričana, da naše prihodnosti ne oblikuje preteklost. Retorika populistov je res zelo podobna retoriki iz različnih preteklosti. Zelo hitro nas ujame. Veliko mojih sodelavcev pa pravi, da je to iluzija. Položaj je popolnoma drugačen. Populisti so iz preteklosti privzeli samo simbole in retoriko, njihovo delovanje pa je zelo sodobno. Sama sem nekoliko zbegana in poskušam razumeti položaj. Res je, da zelo pogosto slišim govorico iz avtoritarne preteklosti in naletim na zgodovinske reference.

Po drugi strani pa je slika popolnoma drugačna. Znašli smo se pod novimi globalnimi pritiski. Pogled v preteklost se mi zdi udoben odmik od resničnih nevarnosti, ki temeljijo v globalnem turbokapitalizmu, v globalni politiki brez ljudskega nadzora in spektakularni degradaciji življenjskega okolja. To se mi zdi pomembnejše in bolj neobvladljivo od majhnih nacionalnih zgodovin. Vendar sem negotova. Verjamem, da smo se preteklosti znebili.

Ne vidim nobenega razloga, da bi nas to določalo. Vidim, da je liberalna tradicija v krizi, vendar ne mislim, da je tako zaradi tega, ker imamo takšno ali drugačno preteklost. Razlogi za krizo so prav nasprotno zelo sodobni. Povzročil jih je neuspeh pri redistribuciji bogastva, ki je povezan z neuspehom sodobnega kapitalizma. To nima nič opraviti z nacionalnimi zgodovinami. Tako vsaj razumem položaj. Na eni strani je brutalna ekonomija in na drugi popoln razpad solidarnosti. Solidarnost je bila slogan na začetku poljske transformacije. Zdaj pa med razredi, družbenimi skupinami ni nobene solidarnosti…

Na Poljskem ni več nobenega občutka za skupno. V trenutku krize smo popolnoma razdeljeni. Zato je zelo lahko manipulirati z uporabo zgodovinskih simbolov. Vendar ne živimo v zelo skrivnostni preteklosti, ampak v zelo trdi igri politične stranke, ki hoče obdržati oblast z manipulacijo javnega mnenja. Temu se pridružujejo vse napake poznega kapitalizma, šibkost Evropske unije kot strukture, ki poskuša liberalno demokracijo obdržati v kolikor toliko delujoči obliki. Vendar EU nima dovolj moči, da bi ustvarila novo imaginacijo in vizijo prihodnosti.

Da, tudi na Poljskem smo gojili takšne fantazije.

Marsikje. Ampak dobra plat te zgodbe je, da smo dozoreli. Ne verjamemo več, da nam lahko kdo drug zagotavlja dobro življenje in razumno vlado. Prepričanje, da bo Evropska unija zagotavljala dober razvoj dogodkov, je bilo zelo naivno. Potrebovali smo kar nekaj časa za spoznanje, da ti zunanji dejavniki ne obstajajo. Da je treba prevzeti odgovornost za lastno usodo. Seveda je bilo zelo naivno pričakovati, da bo Evropska unija rešila vse naše probleme z vladanjem. Bilo pa je zelo udobno. Poljska je dvajset let živela v nekakšnih sanjah, v katerih je bilo vse dano in v katerih se bodo vsi socialni problemi rešili sami od sebe. Dobro je, da nismo več v tem paternalističnem odnosu.

Solidarnost pa je izginila iz naših življenj in iz naše družbe. Izginila je kot socialna praksa in tudi kot ideja. Pokazalo se je, da so se stvari pod liberalnimi vladami dobro razvijale samo na neki določeni stopnji. Pridružili smo se evropskim strukturam in prilagodili zakonski ureditvi. Demokratske strukture so delovale na politični ravni, ne pa tudi na družbeni. Ne da bi opazili, se je podrl socialni model. Ne samo, da ljudje v primerjavi z drugimi evropskimi državami niso dovolj zaslužili, ampak tudi nihče ni več govoril o delavskih pravicah in skupnih naporih za dvig življenjske ravni vseh. Stvari je vodil čisti neoliberalni model, ki pravi, da se razvijamo, ker ekonomski kazalci kažejo gospodarsko rast. Veljavnosti tega modela se v ničemer ni postavljalo pod vprašaj. To je bila propaganda optimizma.

Ne. Zgradili smo infrastrukturo in če pogledamo ekonomsko rast, se zdi, da država cveti. Če pa pogledaš, koliko morajo ljudje delati za plačo, kako težko je njihovo življenje, kakšne so njihove perspektive, je jasno, da se je polovica družbe počutila zapuščeno. Oni niso bili del sprememb na bolje. Še posebej to velja za majhna mesta in vasi, kjer so zaslužili vedno manj, hkrati pa so bili pod pritiskom stališča, da so Evropejci. Bili so pod prisilo, da spremembo na slabše sprejmejo kot model napredka, ker je bilo bogatenje države in velikih mest tako zelo očitno. Čutili so, da niso del tega projekta, ampak da je to rezervirano za bogate skupnosti v velikih mestih. Tukaj je liberalizem propadel. Velik del družbe je čutil, da ni del sprememb na bolje, ampak njihova žrtev.

Ne. Podpora Evropski uniji je še vedno izjemno visoka. Več kot sedemdeset odstotkov Poljakov jo podpira. Ljudje nimajo težav z Evropo, ampak z neoliberalnim modelom razvoja. Tukaj je napaka. Zaradi velikosti države in velikega števila prebivalcev je to toliko bolj očitno. Imamo velika področja revščine, kjer ljudje glasujejo za populiste. Jaz to razumem kot evropski problem. To ni nekaj, kar je specifično poljsko. Podobno je v Franciji in v Italiji.

Da, med letoma 2006 in 2007. Živela sem v centru Pariza, moje poznavanje Francije je zelo specifično. Zaradi svojega dela sem živela v mehurčku, ki je najbolj oddaljen od resnične Francije.

Tako se mi zdi. V resnici si nismo tako zelo daleč. Pogosto sem v Parizu. Protesti so tam precej vsakdanja stvar. Ko sem živela tam, sem pogosto doživela demonstracije. V predmestjih so se dogajali spopadi s policijo. Ampak če pridete iz vzhodne Evrope, imate zelo posebno percepcijo Pariza. Presenetila me je zlasti ostra meja med rasami. Zaradi vojn in naše zgodovine smo mi odraščali v veliko bolj homogeni družbi. Vsaj rasno homogeni. Na Poljskem je že bilo tako, da sploh nismo mogli pomisliti na rasne razlike, ker smo bili vsi beli.

Ko sem prišla delat v Pariz, me je močno presenetila razlika med njim in New Yorkom, kjer sem delala prej. Ljudje so veliko bolj ločeni. Kustosi so samo belci. Priseljenci iz Magreba delajo v tehničnih službah. Vsi vratarji in varnostniki so Afričani. Dobila sem občutek zelo ostro razslojene družbe. V eni najbolj prestižnih kulturnih institucij v Franciji je bila socialna razslojenost popolnoma jasna, tako na ekonomski bazi kot tudi ob vprašanju socialne prehodnosti. In to kljub temu, da je bila kritika neokolonialnega diskurza izjemno dobro razvita.

V našem muzeju v Varšavi zato vztrajam pri tem, da reflektiramo tudi našo strukturo. Nočemo imeti stroge hierarhične strukture, medtem ko skušamo izboljšati družbo. Seveda smo zelo majhna institucija in pri nas je spremembe zelo lahko izpeljati. Pompidou je stara struktura in ogromna institucija, ki deluje po togem hierarhičnem modelu. Tam je zelo težko vpeljati novo govorico ali izpeljati spremembe. Vendar me je tako neprehodna delitev skoraj šokirala. Pri oblikovanju sodobne Francije ima kolonialna zgodovina še vedno svojo vlogo.

Pozna ga drugače kot Francija. Poljska se danes zelo hitro spreminja na zelo zanimiv način. Deset odstotkov današnjega prebivalstva Varšave se je priselilo iz držav nekdanje Sovjetske zveze, predvsem iz Ukrajine. Doživljamo silovito priseljevanje iz Ukrajine. Zato ima moj muzej zelo dobre stike z Vizualnim kulturnim raziskovalnim centrom iz Kijeva. Sodelovali smo pri skupni razstavi v projektu izdelave zemljevida ukrajinske migracije v Varšavi. Mogoče se od Francozov lahko kaj naučimo. Predvsem to, kako se izogniti strogim ločitvam.

To je res dobro vprašanje, a ne? Nimam nobenih prepričljivih dokazov, da so umetniki dobro artikulirali novi položaj. Tudi sama sem se spraševala, zakaj. Umetniki, ki so v devetdesetih letih družbo najbolj strastno analizirali, razlagali in provocirali, sestavljajo skupino kritične umetnosti. Artur Żmijewski, Katarzyna Kozyra, Pawel Althamer, Zbigniew Libera in drugi so bili zelo blizu socialnim vprašanjem in so producirali umetnost, ki se je dotikala socialnih tabujev. Njihovemu ustvarjanju so rekli hladna vojna med umetnostjo in družbo. V devetdesetih letih je bila umetnost v prvih bojnih vrstah in je širila meje dovoljenega. Golo telo je bilo nekaj, o čemer se je na Poljskem mrzlično razpravljalo skupaj s temami o feminizmu in istospolno usmerjenih. Te teme so izzvale tudi žolčne reakcije. Umetniki so bili angažirani. Zdaj ne moremo reči, da so umolknili, saj v državi ni prave cenzure. Vladna retorika je strašno nasilna, vendar se v resnici nič ne zgodi, umetniki so popolnoma avtonomni. Toda vzdušje je veliko bolj krotko.

Pred dvajsetimi leti je bil problem umetnosti preživetje. Ni bilo galerij, ni bilo zbiralcev, obstajalo je samo umetniško in intelektualno okolje. Ukvarjali so se z eksistencialnimi problemi. To ni nič posebnega. Enake probleme so imeli v vsej vzhodni Evropi in v državah nekdanje Jugoslavije. Umetniki so bili zelo angažirani, umetnost pa ostra kot nož in kritična do družbe. V zadnjih dvajsetih letih pa je na Poljskem nastal nov umetniški svet. Umetniška scena cveti. Imamo galerije, avkcijsko hišo in prodajne razstave.

Da. Zelo razvit. Ob tem obstajajo tudi institucije, ki so na strani družbe, ne pa trga, in poskušajo vplivati na razvoj družbe. Vendar večina umetnikov misli, da je njihovo poslanstvo na trgu umetnin, ne pa v družbi. Toda umetniški svet je velik mednarodni milni mehurček. Williamsburg in Berlin sta njegova domovina.

Ko sem bila mlajša, sem tudi jaz mislila, da moje telo živi na Poljskem, moj duh pa drugje. Veliko sem potovala, moj zaslužek je prihajal z vsega sveta, bila sem popolnoma neodvisna od tega, kaj govori moja vlada. Mislila sem, da se vedno lahko odselim nekam drugam, če mi tukaj ne bo všeč. Seveda je bila to iluzija. Verjela sem, da sem globalizirana oseba, ki živi v svobodnem globaliziranem svetu. Vesela sem, da je prišla ta kriza, ki me je zbudila iz iluzij. Umetniki še vedno živijo v tej iluziji. Niso vsi bogati in mednarodno znani, vendar v sebi nosijo to mentalno perspektivo, da niso del zunanjega življenja. Ali da se jih stvari vsaj ne dotaknejo tako močno. Včasih sem zaradi tega, kar govorijo, prav v zadregi. Zveni mi absurdno. Kot da ne bi videli resničnih potreb ljudi in globine krize, ki je zajela vse nas. Zares se jim zdi, da jim ni treba poslušati ljudi, ki mislijo drugače. Sama mislim, da je treba populiste poslušati, vendar moramo hkrati na vse kriplje braniti našo umetniško agendo. Rezultat je to, da v sodobni poljski umetnosti težko najdete kritično refleksijo družbe. Vem pa, da bo prišla. Prišla bo z vso silovitostjo.

Ne za sedanjo vlado, ki na novo piše zgodovino in Solidarnost briše iz nje. Walensa v uradni verziji ni več junak svobode.

Lahko vam povem, kako se ob tem počutim. V Varšavo sem prišla, ko sem bila stara 18 let, toda počutim se meščanka tega mesta. To je moje mesto, z njim sem zrasla. Sodelovala sem pri ustvarjanju nove Varšave. Prebivalcev Varšave na tej nacionalistični manifestaciji niste videli. Enajstega novembra so v mesto prišli ljudje iz province. Prišli so osvojit mesto. To je bil osvajalni pohod. Končno so dobili priložnost, da se polastijo te arogantne, bogate prestolnice. Lahko so korakali, kričali, prižigali bakle in na nekaj mestih sprožili nerede. Prišli so pokazat, da na zemljevidu Poljske ni samo Varšava, ampak da obstajajo tudi oni.

Zato, ker je Varšava simbol neoliberalnega uspeha. Manifestacijo pa so organizirali ljudje, ki so prišli od zunaj. Pokazali so na napetost med prestolnico in provinco. To je bila nedvomno manifestacija nacionalnih čustev, vendar brez čustev Varšavčanov. In v tem nismo sami. Raziskave javnega mnenja jasno kažejo, da samo en odstotek prebivalstva poljske države podpira radikalne nacionalne stranke. To je bila največja manifestacija, ki jo lahko organizirajo. Slike z manifestacije so bile zelo impresivne, videti je bilo, kot da se je celotna Poljska predala nacionalistični blaznosti. Vendar je ta vtis napačen. Ljudje niso predstavljali celotne družbe, na ulicah so bili tisti, ki tako mislijo. Predstavljali so sebe in nikogar drugega.

V preproščini simbolov. Vzamete zastavo in greste. Veliko ljudi tudi verjame, da so domoljubi, ne pa nacionalisti. Neofašistične skupine in skrajni nacionalisti so tudi med njimi v manjšini. Vse skupaj je od daleč videti grozljivo, od blizu pa lahko vidite zanimive prizore.

V Varšavo so skupaj z nemškimi, nizozemskimi in drugimi prišli demonstrirat tudi italijanski neofašisti. Z njimi je prišlo do simpatičnega incidenta. Moji kolegi vodijo radikalno gledališče Teatr Powszechny, ki na oder denimo postavlja predstave Oliverja Frljića. Zato imajo veliko težav. To je najbolj izpostavljeno varšavsko gledališče, ki je uprizorilo tudi Frljićevo najbolj znano antiklerikalno predstavo Kletev, zaradi katere se je mobiliziralo državno tožilstvo. Nacionalistična manifestacija je šla mimo gledališč in zelo nas je skrbelo, kaj se lahko zgodi. Bilo je kar nekaj strahu, ker je bilo pred gledališčem že več protestov, pri čemer so uničili nekaj avtomobilov. Celotno osebje je bilo v gledališču, vsi so bili pripravljeni, da ga branijo.

V nekem trenutku je v kavarno gledališča prišla skupina italijanskih neofašistov. Italijani imajo radi dobro kavo in vedo, da se v Varšavi najboljši espresso dobi v kulturnih institucijah. Tudi v našem muzeju imamo vrhunsko kavo. Približno dvajset Italijanov je videlo aparat za kuhanje kave Gaggia in so vstopili, ker so hoteli popiti dobro italijansko kavo. Dobili so jo. S skodelicami v rokah so se začeli razgledovati po posterjih na zidu in fotografijah predstav. Vse je bilo levičarsko, istospolno, golo in še kaj hujšega. Hitro so uganili, da so se znašli v gnezdu tistega, proti čemur so se prišli borit. Ampak bili so veseli zaradi dobre kave, ki je v Varšavi ni tako lahko dobiti. Začeli so se pogovarjati z osebjem in vsi skupaj so se smejali položaju, v katerem so se italijanski neofašisti znašli v najbolj svobodomiselnem in angažiranem gledališču v mestu. V rokah so držali skodelice s svojo skupno vrednoto. Saj se strinjamo, da je dober espresso ena najbolj pomembnih stvari na svetu, a ne? Pri gledališčnikih je strah pred napadom popustil.

Ne. Mene je bilo zares strah, ko sem hodila po mestu in videla ljudi z zastavami. Vendar je bila to hkrati maškarada. Do neke mere gre za ljudi, ki so se izgubili v tej govorici simbolov. Ne vem, ali so pripravljeni na agresijo, vem pa, da so pripravljeni podpirati nevarna radikalna politična gibanja. To je gotovo. Vendar je to še vedno platforma, s katero je mogoče komunicirati.

Enajstega novembra smo v muzeju moderne umetnosti organizirali parlamentarno razpravo o tezah filozofa in aktivista Paula B. Preciada, ki se ukvarja s transseksualnimi vprašanji in se bori proti ideji nacionalne države. Imeli smo celonočno razpravo, ker se je tudi nam zdelo potrebno biti v muzeju, da ga branimo pred morebitnim napadom. Ampak nihče nas ni napadel.

Da smo se zatekli v zaprte kroge in da sledimo samo še našemu ritualu. Da je treba tudi muzej spraviti na ulice. Ne vidim nobene druge poti. Nima nobenega smisla, da prepričujemo samo sami sebe.

Veste, koliko polemik imamo v zvezi s tem? Ne vabimo ljudi, ki vodijo agresivne kampanje in sami sebe imenujejo fašisti. Jaz ne zmorem tega, da bi jih sprejela v naš muzej. Ampak to velja za skrajne primere. V resnici je vmes zelo širok prostor, kjer je treba braniti svoje ideje.

Umetniki ne smejo prevzemati vlog. Oni morajo ustvariti nove svetove komuniciranja. Ne zgodi se pogosto, ampak umetniki se včasih domislijo novih pogledov na svet. Ne sledijo ideologijam. Običajno se to zgodi na intuitivni in zelo osebni ravni. Hkrati pa se to ne more zgoditi v izolaciji. Veseli me to, da veliko umetnikov sodeluje na protestih. Na Poljskem namreč ne demonstrirajo samo nacionalisti in neofašisti. Na ulicah so konstantno tudi protesti demokratov, žensk, vseh mogočih gibanj. Najmočnejše so ženske tako imenovanega črnega protesta pri vladni politiki do splava. Veliko umetnikov sodeluje na teh manifestacijah in ustvarja vizualno identiteto protestov.

Imam prelep primer zagrebške umetnice Sanje Iveković, ki smo jo leta 2009 povabili v naš muzej in naročili delo po njeni izbiri. Opazila je nekaj, kar smo vsi spregledali. Sindikalno gibanje Solidarnost je bilo v osemdesetih letih najbolj množično gibanje, v katerem je sodelovalo zelo veliko žensk. Po letu 1998 pa so ženske iz Solidarnosti izginile iz javnega življenja. Ni jih bilo v vladi, niso bile na čelu javnih institucij. Nikjer. Spomnila se je ideje nevidnih žena. Vzela je slavni poster Garyja Cooperja iz filma Točno opoldne, spremenila moškega kavboja v žensko in za njo postavila simbol Solidarnosti. To je postal ikoničen primerek naše kolekcije. Ko so se leta 2016 začeli veliki protesti žensk proti omejitvi abortusa, so ženske skozi mesto korakale s tem plakatom v rokah. To je najlepši primer tega, kako muzej pride na ulice. Z umetniškim delom, ki v sebi nosi bogastvo žive diskusije angažiranih ljudi, ki se borijo za svoje pravice.