Dramo Crave (1998), pod naslovom Skomine je v slovenskem prevodu Katje Kosi izšla lani, je namreč težko zgrabiti v njeni narativni razsežnosti. Na pesniško stran močno nagnjena dramska predloga - lahko bi bila prevedena tudi kot Hlepenje, Slovensko mladinsko gledališče pa se jo je odločilo uprizoriti z naslovom Sla, kar je še ena možna alternativa - je napisana za štiri osebe, ki pa se morajo v to šele oblikovati. A, B, C in M so prej oznake za nosilce štirih glasov brez bolj oprijemljivih določitev; prvima dvema je sicer pripisan moški spol, čeprav je tudi tu meja tanka. Avtorica obenem skorajda ni uporabila didaskalij, poslužila se je le nekaterih (neslovničnih) govornih oznak in interpretacijam odprto celoto sestavila v zvočno in ritmično izoblikovano izmenjevanje ter mestoma sovpadanje pretežno kratkih replik. V naslovu, v katerem je najti veliko željo, tudi potrebo (po življenju, ljubezni itn.), pa je zajela več obsesivnih in travmatičnih tem, ki monološke, morda ponekod (vsaj na videz) dialoške govorne izmenjave ženejo po intenzivno čustvenem in (zato) tudi vsebinskih preklopov polnem toku.
Režiser Vito Taufer se je z dramaturginjo Jero Ivanc odločil za tekstovno "razkosanje" in obdelavo: namesto izmenjav štirih glasov je Sla dobila bolj enostavno obliko izmenjave štirih monologov pa četudi daje začetek uprizoritve s prisotnostjo druge(ga) slutiti določeno prepletanje. Na odru, ki ima podobo nekakšnega kavarniškega ali klubskega prizorišča, s plesnim drogom, klavirjem itd. (scenografijo podpisuje Viktor Bernik), se tako zvrstijo nastopi "glasov" v zaporedju M-A-B-C. Da gre tu za odrski prostor, nastopanje, je bistveno (kar poudari tudi kostumografija Barbare Podlogar); da je to oder, ki mu je "četrta stena" odvečna, če ne že tuja, pa posebej poudarjeno. Igralci se v svojih točkah namreč neposredno obračajo na občinstvo, fiksirajo posameznike in s tem krčijo razdaljo med odrom in avditorijem. Po drugi strani skušajo pritegniti z določenimi, tudi različno intoniranimi glasbenimi (DJ JAMirko) vnosi, predvsem pa dajo svojim nastopom (tudi ob pomoči koreografije Rosane Hribar in Gregorja Luštka) individualne oblike, od "pevsko" statične ali delno "pianistične" do gibalno divje in celo rahlo baletne.
V tako strukturirani, na štiri dele ločeni uprizoritvi, ki ob vsem "nastopnem" razpira pogled v notranje svetove, so odločilni samostojni igralski prispevki. Pri tem sta uspešnejši Neda R. Bric kot M, pevka srednjih let, ki zna v "zgolj" pred mikrofonom stoječi drži, med nadzorom in razrvanostjo, a tudi s samoironijo prikazati (eksistencialno) stisko, in Janja Majzelj kot C, še otroška plesalka, ki je v svojem nastopu tudi igriva, ob njenem spretnem prehajanju skozi različno tonirane čustvene plasti pa na plano (z)leze globoka ranjenost. Matej Recer kot A, ki v vlogi pianista že spremlja M, svoj monolog sicer razgiba z manjšimi glasbeno-gibalnimi dodatki, vendar ostaja njegova izpovedna govorica še vseeno premalo členjena, zato ponekod skoraj monotona. Medtem pa se Boris Kos kot B najprej prikaže v podobi gorile in nato v uporniškem duhu silovito zažene po odru, deluje razdraženo in ne(za)ustavljivo, pri čemer ustvari predvsem močno telesno, prostor naseljujočo prisotnost.
