Celovečerni film Potovanje regratove lučke japonske umetnice Momoko Seto se izmika jasni žanrski klasifikaciji. Je hibrid računalniške animacije, makrofotografije in posnetkov v časovnih presledkih, tako imenovanega timelapsa, ki v odsotnosti dialogov tkejo nežno pripoved o svetu po koncu sveta. A čeprav se na papirju hitro vzpostavijo vzporednice z animacijo Valovanje, nas Momoko Seto s svojim prvencem ponese še korak dlje: v življenje rastlin, štirih semenk regratove lučke, ki jih po nuklearnem uničenju Zemlje izstreli v vesolje.
Ko Zemljo pričnejo goltati plameni, se na travniku, po katerem so še trenutek poprej letali hrošči, metulji in čebele, izbriše vsakršna sled življenja. Preživi le regratova lučka, ki se panično iztrga iz svojega stebelca in odleti proti nebu, čez stratosfero, proti luni, skozi zvezdni sistem, mimo vesoljskih lignjev in končno do neznanega novega planeta, na katerem poskuša najti rodovitno zemljo, v katero bi se lahko zasejala in pognala korenine. A lučko vmes razpiha, razgibana pot, polna neznanih situacij in nevarnih interakcij, pa tako do novega planeta prinese le njene štiri semenčice. Kar je tudi točka, v kateri se delo Momoko Seto izkaže za edinstveno in prelomno: naravo, ki smo jo v filmih vajeni gledati zgolj kot kuliso dogajanja, v katerem prvi plan prevzemajo ljudje in živali, namreč postavi v središče zgodbe. Regratove semenčice postanejo protagonist in pripovedovalec tega nenavadnega, dokumentarno-animiranega narativa, pa čeprav njeno polje komunikacije ostaja omejeno na gibe in premišljeno ustvarjene zvočne efekte, ki izven vsakršnega simbolnega polja jezika svoj nov življenjski prostor iščejo med različnimi ekosistemi, nekaterimi sovražnimi in nevarnimi, spet drugimi nepretečimi in prijateljskimi.
Vizualna percepcija malih semenk
Momoko Seto, ki je s široko paleto nevsakdanjih filmskih tehnik operirala že v svojih kratkih filmih, Planet A, Z in Σ, tudi tokrat posega po timelapsih, ki zgoščajo čas in človeškemu očesu omogočajo videti tudi tiste naravne pojave in mikroskopske dogodke, ki zaradi časovno-prostorske razvlečenosti človeškim čutom navadno ostajajo nevidni. Za podvodne posnetke uporablja periskop, medtem ko tehniko hiperpočasnih posnetkov v kombinaciji z ultramakrofotografijo tudi najmanjše delčke narave, kot so bogomolke, polži, alge, glive in drugo rastlinje, poveča in postavi v perspektivo regratove lučke. Vizualna percepcija majhnih semenk tako za dobrih 76 minut postane naše okno v svet, v katerem nizka praprot deluje kot neprehodna džungla, islandski ledenik kot poledenela celina in polži lazarji kot gigantski sluzasti stvori, ki jih semenke v prijateljski simbiozi uporabijo za prevozno sredstvo.
Filmski prosti tok
Film, posnet na Japonskem, v Franciji in Islandiji, med sabo tako ves čas plasti posnetke z različnih koncev sveta ter v dokumentarno scenografijo filma postavlja različne topografije, od ledenikov do puščav in golega skalovja, ob čemer se zdi, da je animirani del regratovih lučk v sliko pravzaprav integriran šele v končnem delu tega zamudnega in zapletenega procesa. Vse, kar se nahaja v ozadju semenk, je tako del resničnega ekosistema, kakor so »resnični« tudi subtilni glasovi, s katerimi semenke med seboj komunicirajo. Te navsezadnje sestavljajo izmenične plasti človeškega dihanja in šušljanja, ob čemer njihova čustvena stanja, ki pogosto nihajo med stanji strahu, sreče in žalosti, še dodatno potencirajo tanke dlačice, ki venijo, spremembe v poskokih ter bolj ali manj živahna premikanja njihovih krhkih telesc.
Potovanje regratove lučke je tako na formalni kot narativni ravni nenavaden film. A za tiste, ki ste se pripravljeni prepustiti njegovemu prostemu toku, bo ustvaril emocionalno popotovanje med planeti, galaksijami in naravnimi habitati, med katerimi se ves čas subtilno razpira tudi političen podton. Življenje na Zemlji navsezadnje izgine zaradi samouničenja človeka – ne meteorita ali podnebnih sprememb, temveč atomske bombe, ki uniči življenje, kakršno poznamo, in semenke prisili v migracijo. V njihovem iskanju novega planeta in koščka rodovitne zemlje, ki bi jim omogočila novo ukoreninjenje in vzklitje, pa se skriva tudi zgodba o cikličnosti življenja, ki se bo v neki obliki, nekje vedno nadaljevalo – pa četudi brez nas.
