Absolutno. Študij filozofije je nedvomno koristil mojemu razumevanju literature, in seveda še toliko bolj prevajanju. To še posebej velja za Lászla Krasznahorkaija, enega največjih živečih pisateljev, ker je tudi on filozof in so njegova dela, še posebej zgodbe Svet gre naprej, zelo filozofsko podložena. Njegov gon po tem, da bi stvari doumel, je čisto filozofski, njegova izjemna estetska moč pa vrhunsko umetniška.
Založba je, potem ko je prejel nagrado vilenica, za prvi prevod izbrala tedaj njegovo najnovejše delo Vojna in vojna, ne pa vrhunskih zgodnejših del, s katerimi se je proslavil v svetu, Satanovega tanga ali Melanholije upora. Letos smo dobili še drugo, spet novejše, sicer izjemno delo Svet gre naprej. Bodo bralci sploh dobili priložnost v slovenščini brati izvore Krasznahorkaijeve literature?Založbe imajo pri tem različne pristope. Jaz sem takrat predlagala Satanov tango, ker je s to knjigo leta 1985, še v času železne zavese, vzpostavil svoj literarni svet, to neopredeljeno srednjo Evropo, in z njo zaslovel na zahodu; po njej je Béla Tarr posnel izvrsten film. Knjiga je postala klasika, danes pa nagovarja morda še bolj kot takrat, ko sem jo predlagala, saj govori o lažnem profetu, ki izrabi vaščane, jih oropa, povezan je tudi s tajno policijo… Jutka Rudaš, ki predava madžarsko književnost na mariborski filozofski fakulteti, se je takrat zavzemala za prevod Melanholije upora, a na koncu je prevladala avtorjeva želja po prevodu Vojne in vojne.
Avtorji so večinoma najbolj navezani na najnovejšo knjigo. Ali med prevajanjem komunicirate z njimi?Da, če je le mogoče. Ko sem prevajala trilogijo Vzporedne zgodbe je bil avtor Péter Nádas izjemno ljubezniv, aristokrat v najboljšem smislu, na moja vprašanja mi je odgovoril s pravim malim leksikonom pojasnil! (Smeh.) Večinoma so avtorji zainteresirani za sodelovanje, saj to izboljša njihov nastop v drugem jeziku.
Od kod sploh vaša madžarščina, ste Prekmurka?(Smeh.) Ne, ne, Gorenjka! Madžarščine sem se začela učiti na intenzivnem tečaju v Debrecenu, preden sem leta 1986 v Budimpešti prevzela lektorstvo za slovenščino. Sem čisti samouk, madžarščino sem prvič slišala kot študentka na filmskem mini festu, v filmih tedaj slavnih režiserjev Miklósa Jancsója, Istvana Szábója, ki je prejel cansko nagrado. In sem si rekla, da moram v svet…
… in ste odšli v Debrecen! V 80. letih! (Smeh.)Ja! Najprej sem se sicer učila poljščine, ker sem računala, da se bo izpraznil poljski lektorat, a se je lektorica tam zaljubila, se poročila in je ni bilo več nazaj! (Smeh.) In potem se mi je zdela Budimpešta dobra izbira, Debrecen je bil le vmesna postaja, tam so imeli tečaje.
Moj spomin na socialistično Madžarsko je nadvse mračen, k občutku popolne alienacije zaradi represije pa je prispeval tudi ta njihov ugrofinski jezik, to popolnoma nedoumljivo žuborenje, ki ne spominja na nič znanega.Madžari se te posebnosti svojega jezika zavedajo in ga gojijo z veliko ljubeznijo, jezik jim predstavlja njihov obstoj, v zgodovini so bili okupirani zdaj od Turkov zdaj od Germanov, njihov občutek ogroženosti zaradi ukleščenosti med nemško in slovansko govorečim prostorom je bil v preteklosti precej zaznaven. A po drugi strani so se velikokrat čudili: zakaj se učiš madžarsko, le kdo na tem svetu bi se hotel učiti našega jezika? Občudovanje in začudenje obenem, ki pa kažeta na njihov občutek nekakšne osamelosti.
Kakšne težave pa vam jezik zastavlja na prevajalski ravni? Ni spolov ne sklanjatev…Sklone imajo, a drugačne kot slovanski jeziki, okoli dvajset jih je, a samostalnikov ne pregibajo, ampak uporabljajo obrazila, ki jih lepijo na osnovo samostalnika. Dodajo lahko po pet obrazil, a ne v poljudnem vrstnem redu, s katerimi tvorijo dolge nove besede. Svojino pa na primer madžarščina izraža tako, da samostalniku doda obrazila, zraven pa pritakne še glagol biti. Pri učenju madžarščine je vse to nekaj, kar moraš usvojiti do te mere, da ti preide v podzavest, če ne, se hitro zbegaš. Zato se je tega jezika težko naučiti samo iz knjig.
In potem je tu še odsotnost spolov, tako kot v finščini.To je težava, kadar avtorji nalašč gojijo dvoumnost glede tega, ali je lik moški ali ženska. Odlična novelistka Edina Szvoren se na primer igra s spolom, ne razkrije, katerega spola sta dva, in s tem gradi napetost. Pri prevajanju se včasih še nekako uspeš izogniti določitvi, uporabljaš besedo »človek« ali »dve osebi«, včasih pa postane tekst aboten in ne gre tako enostavno.
Včasih pa se pri tem v neki meri nujno uniči ta skrivnost.Tudi o tem sem se posvetovala z Nádasom, pri katerem se je tudi našlo takšno mesto, se pa avtorji zavedajo tega problema. Madžarščina ima tudi zelo bogato besedišče, bolj je tudi še živa arhaična aristokratska govorica, na primer »blagovolite, gospa« in »poljubljam vam roko«, ki tam zveni ljubeznivo, v slovenščini pa izumetničeno.
Kakšna pa je mlada madžarska književnost?Mladi so dobri pisatelji, raznovrstni in živahni, a zaenkrat sodelujejo predvsem na festivalih. Ali bo kdo dosegel tisto prebojnost, iz katere se potem razvijejo veliki pisatelji, je na začetku težko vedeti. Prevedla sem tudi nekaj romanov srednje generacije pisateljev, med drugim Dobiti žensko Lászla Darvasija in Kozja šminka Agate Gordon. Kmalu bo izšel moj prevod prejemnice evropske nagrade za literaturo 2019 Réke Mán-Várhegyi Magnetni hrib, ki pa na svojski način pripoveduje o sodobni madžarski družbi.
Prevajate pa tudi pesmi.Res je, a ne celotnih zbirk in nikakor ne klasike, niti tiste iz 60. in 70. let 20. stoletja ne, saj so še takrat mnogi pesniki pisali v heksametru, ki ga omogoča ravno ta gibljivost madžarskega jezika. V slovenščino bi tako poezijo lahko prevedel le vrhunski pesnik.
