Ko sem se prvi dan prijavila na uradu za nadzor prebivalcev, so mi poleg obveznih potrdil in zemljevida mesta v roke potisnili tablico tabletk. Pomislila sem, da se bojijo kakšne eksotične bolezni, ki jo prenašamo imigranti. Izkazalo se je, da gre za tabletke kalijevega jodida, ki jih moram hraniti in zaužiti v primeru jedrskega sevanja. Istega dne mi je najemodajalec poleg sistema ločevanja odpadkov in urnika uporabe pralnice razložil, kako se odpirajo in zapirajo gromozanska svinčena vrata bunkerja v kleti. Po zakonu morajo imeti vsi prebivalci Švice hiter dostop do jedrskih zaklonišč, večina večjih stavb ima svoj bunker. Pod idiličnimi vasicami in alpskimi travniki se skriva več kot 300.000 zaklonišč, ki lahko v izrednih razmerah sprejmejo 114 odstotkov prebivalcev. Na fakulteti, kjer delam, bunker uporabljamo za hranjenje starih izpitov in zabojev vina.
Naslednje presenečenje je sledilo na vlaku v Ženevo. Običajno bolj prazen zadnji vagon so preplavili mladeniči v vojaških uniformah, opremljeni z velikimi grozečimi puškami. Mozoljast najstnik mi je pojasnil, da so konec tedna preživeli doma, zdaj pa se vračajo na obvezni vojaški staž. Po odsluženem roku (ki traja vsaj 18 tednov) odnesejo puške domov in postanejo rezervisti.
Do tedaj sem naivno verjela, da zaradi nevtralnosti Švicarji ne potrebujejo dejavne obrambe, zato svoje vojake raje oblečejo v modro-rumene pajace in jih pošljejo v Vatikan čuvat papeža. A Švica je pripravljena na invazijo. Poleg bunkerjev in stotisočev oboroženih vojakov so vse vstopne točke v državo (več kot 3000 cest, mostov in železnic) obložene z eksplozivi, ki jih lahko v trenutku detonirajo in neprepustno zapečatijo državo. Odkar to vem, na nočnem vlaku iz Züricha v Ljubljano malo slabše spim. Vsi ti ukrepi, vključno s skritimi gorskimi utrdbami, so del strategije nacionalne »trdnjave«, ki sega v 19. stoletje, korenito pa se je zaostrila v času 2. svetovne in hladne vojne. Večkrat sem že slišala šalo, da bi svetovno jedrsko vojno preživelo nekaj bogatašev in 8,4 milijona Švicarjev.
V Švici je zelo veliko strelnega orožja v zasebni lasti. Nihče ne pozna točnega števila, saj do leta 2008 pušk sploh ni bilo treba registrirati. Od takrat je 876.000 pušk zamenjalo roke, po ocenah pa naj bi jih bilo vse skupaj v državi med 1,2 in 4,5 milijona. Po številu pušk na prebivalca se Švica uvršča na tretje mesto, za Združenimi državami Amerike in Jemnom. Državljani so na referendumu leta 2011 zavrnili bolj strogo zakonodajo glede nakupa strelnega orožja, vzpostavitve sistema licenc za uporabo pušk in prepovedi nakupa avtomatskega orožja. Prejšnji mesec so ponovno glasovali na referendumu za omejitev možnosti kupovanja avtomatskega in polavtomatskega orožja. Tokrat je 63,7 odstotka volilcev privolilo v strožjo regulacijo in serijsko oštevilčenje pušk. Različna izida referendumov ne nakazujeta korenitih sprememb stališč, temveč sta rezultat različnih političnih agend. Referendum leta 2011 je sprožila iniciativa švicarskih nevladnih organizacij, pacifističnih združenj ter levo usmerjenih strank, letošnji pa je bil neposreden odziv na zaostritev evropske zakonodaje glede strelnega orožja. Če Švica ne bi prilagodila svojih zakonov, bi jo lahko izključili iz schengenskega območja, kar bi njeno gospodarstvo stalo milijarde frankov, izgubili bi tudi dostop do podatkov o varnosti in kriminalu. Zagovorniki posesti strelnega orožja so v kampanji referendum predstavili kot boj za švicarsko dušo – ki poleg ur in sira očitno vsebuje tudi puške.
Streljanje predstavlja pomemben del švicarske kulture. Celo Viljem Tell, največji švicarski ljudski junak, je zaslovel kot izjemen strelec. Z glave svojega sina naj bi sestrelil jabolko in pozneje poslal puščico tudi v tiranskega Gesslerja, predstavnika habsburških oblastnikov. S tem je zanetil ljudski upor, ki je vodil v ustanovitev švicarske konfederacije. V mnogih družinah se orožje prenaša iz roda v rod; otroke že v osnovni šoli naučijo streljanja s puškami. Mlado in staro sodeluje na strelskem festivalu Feldschiessen, ki vsako leto pritegne več kot 100.000 udeležencev. Posedovanje orožja Švicarji doživljajo kot pomembno državljansko pravico, ki jim omogoča obrambo in suverenost.
Švicarsko naklonjenost puškam se pogosto primerja z ameriško ljubeznijo do strelnega orožja, vendar se državi močno razlikujeta po statistikah umorov in množičnih streljanj. Razlogi so boljše urjenje in preverjanje potencialnih kupcev orožja v Švici (ki vključuje pregled duševnega zdravja), manjša stopnja socialnih konfliktov in večje splošno blagostanje. Morda najpomembnejša razlika pa je, da Američani nosijo pištole za osebno zaščito, Švicarji pa za zaščito skupnosti in države. Tako idilična deželica ledeniških jezer in lisastih krav, ki ima rada red in mir, živi v nenehni oboroženosti in pripravljenosti na napad. In četudi so tokrat glasovali za odprtost mej, jih lahko v trenutku bombastično zaprejo.
